Ali učitelji res delamo do 12.00?

Ali učitelji res delamo samo do 12.00 in dovolj počivamo, ker imamo tako ali tako veliko počitnic?

Zakaj se oglašamo zdaj in se nismo takrat, ko je bilo treba protestirati proti vladnim ukrepom?

 

Družba se zelo hitro spreminja. Vedno se je spreminjala, vendar nikoli tako intenzivno in tako hitro. Zavedamo se, da je prilagoditev na spremembe nujna za preživetje. Naravna selekcija poskrbi za to, da obstanejo samo najmočnejši, šolski prostor pa zajema vse. Naša moralna in etična dolžnost je, da poskrbimo za vse.

Šolski prostor je prostor, kjer se razlike izravnavajo in ustvarjajo ravnovesje v družbi. Za vzpostavljanje ravnovesja pa potrebujemo zelo zrele in močne odrasle. In za zdravje družbe je poglavitno imeti izobraženo, odločno in zdravo učiteljsko srenjo. Zato ne bomo dovolil, da se na plečih učiteljev lomijo politična in kapitalistična kopja. Kajti zavedati se je treba, da se s tem kopja dejansko lomijo tudi na plečih otrok in mladostnikov. Mi, vsi zaposleni v vzgoji in izobraževanju, smo prva linija za zaščito otrok. Na tem področju tudi zdravstvo v tem trenutku predaja največjo vlogo prav šolnikom in drugim zaposlenim v vzgoji in izobraževanju. Zato naj družba, če želi biti zdrava in če želi uspevati, šolstvo krepi, naj ga ne spodkopava in ruši.

Pred nami je velika naloga. Razmišljati moramo ne le o tem, kako otrokom posredovati znanje, temveč tudi, kako zlasti zdaj po dveh letih vladnih ukrepov za zajezitev epidemije ohranjati njihovo duševno zdravje, da bodo znanje lahko srkali. Kajti samo duševno zdrav otok se lahko uči. Vsi zaposleni v vzgoji in izobraževanju smo skupaj s starši tisti, ki moramo otrokom prisluhniti in jim v stiskah pomagati. Tako pri doseganju družbeno zastavljenih učnih ciljev kot pri ohranjanju duševnega zdravja. Eden od ključnih elementom pri tem pa je zagotovo zdrav odnos družbe do vseh zaposlenih v vzgoji in izobraževanju.

Učiteljice in učitelji ter tudi drugi zaposleni v vzgoji in izobraževanju se vsakodnevno srečujemo s poljem mnogoterih različnosti, iz katerih bolj ali manj uspešno pletemo našo skupnost. V času individualizma in razkrajanja skupnosti je to najtežja naloga. Zdaj je čas, da stopimo skupaj. Postavimo spoštovanje in zaupanje na prvo mesto.

Rušenje položaja učiteljskega stanu z besedami in dejanji, naj še malo potrpi, naj razume družbeno situacijo, naj se ukloni, se bo hočeš nočeš izrazilo z vklapljanjem preživetvenih mehanizmov in s tem se bodo vzpostavljali individualizem, izolacija, osamitev in na koncu bo vse skupaj vodilo ali pa celo že vodi tudi v bolezen. Si želimo bolno ali zdravo družbo?

Vlagajmo v vzgojo in izobraževanje ter krepimo učiteljice in učitelje predvsem v njihovem dostojanstvu. Tako bodo lahko opravili zelo pomembno družbeno vlogo.

Upamo, da razumete, da le zdrav odrasel lahko skrbi za zdravje otroka.

Ne, učiteljica/učitelj ne dela smo do 12.00.

Ne, učiteljica/učitelj neredko dela tudi do poznih večernih ur in njegovo delo se ne konča, ko zapusti šolski prostor.

Ne, učiteljica/učitelj med počitnicami ni na dopustu.

Da, učiteljica/učitelj mora ravnati preudarno in ne impulzivno. Nove okoliščine tudi od nas zahtevajo temeljit premislek, kako odreagirati in sporočati naša razmišljanja.

Da, učiteljica/učitelj se je odzival na navodila odločevalcev s fokusom na zaščito otrok.

Da, učiteljica/učitelj se oglaša zase – in sicer zato, da se oglasi za otroke. V kaosu navodil, ukrepov, odredb, dnevnih sprememb … je bil naš fokus usmerjen predvsem v preživetje. V preživetje otrok in celotne družbe, s tem pa seveda tudi nas samih. Od zdravega odnosa družbe – zlasti ali predvsem seveda tistih, ki so na oblasti – do vseh zaposlenih v vzgoji in izobraževanju pa je odvisno to, kakšna želi biti slovenska družba. Če želi biti zdrava in uspešna, mora začeti drugače vrednotiti pedagoški poklic, poleg tega pa mora posebej ovrednotiti tudi najslabše plačane poklice, kot so pomočnica vzgojiteljice in plačna skupina J.

Zakaj se oglašamo zdaj in se nismo takrat, ko je vlada z odloki uvajala protikoronske ukrepe? V nekaterih medijih so se pojavili očitki, da se učitelji in učiteljice med dveletno krizo nismo odzvali na stiske otrok, da nismo protestirali proti vladnim ukrepom, da smo (so)krivi za dolgotrajno zaprtje šol. Vse to je daleč od resnice. Resnica je, da so vodstva šol in s tem tudi vse nas bolj kot ne prepustili samim sebi, mi pa smo ostali zvesti svojemu poslanstvu in smo v danih okoliščinah najbolje, kar je bilo mogoče, izvajali pouk na daljavo in nato/zdaj tudi ob vrnitvi v šole. Pri tem nas je velika večina delala veliko več od predpisanega delavnika, učencem smo bili na voljo domala nonstop, sama vodstva šol pa so delala neprenehoma v petek in svetek ter z nenehnim prilagajanjem nenehno spreminjajočim se vladnim odredbam v kaotičnih okoliščinah ohranjala stabilnost šolskega sistema in zagotavljanja prenosa znanja na učence. Kajti brez znanja nikoli ni šlo, ne gre in ne bo šlo. V tem kaosu domala dnevnih sprememb smo učitelji in učiteljice ostali zvesti svojemu poslanstvu, srčno smo se razdajali in smo nedvomno bili eni od stebrov delovanje družbe, kar je ne nazadnje s svojimi zahvalami potrdila tudi resorna ministrica. Zdaj se pri številnih otrocih kažejo posledice teh dveh kaotičnih let, pa tudi že vojne v Ukrajini, in vsi zaposleni v vzgoji in izobraževanju smo tisti, ki se poleg staršev soočamo z njimi in se trudimo po najboljših močeh ukrepati. Zato moramo za konec poudariti, gospa ministrica, da zahvale, četudi v danem trenutku gotovo iskrene, pa tudi zaslužene, niso dovolj. Hitro namreč lahko postanejo samo prazno besedičenje. Potrebna so dejanja. Potrebno je razumevanje, potreben je odprt dialog. In treba je izpolniti dane obljube. Do vseh v vzgoji in izobraževanju.

Vsi stavkajoči OŠ Preska, POŠ Sora in POŠ Topol