Drevesa želijo živeti

»V zadnjih letih smo v urbanih okoljih pogosto priča odstranjevanju dreves, tudi celotnih drevoredov. Da, prav tam, kjer so drevesa še bolj potrebna, da ohladijo betonske ploščadi, da naredijo življenje bogatejše.« Naša upokojena članica Tereza Vidovič, ki je svojo bogato pedagoško pot sklenila v vrtcu in osnovni šoli Turnišče, poudarja, da drevesa služijo tudi lepemu zelenemu izgledu, z žarom se spominja sprehodov z otroki po zelenih urbanih okoljih, projektov o naravi, drevesih, čebelah, zeliščih … »To je naša prihodnost, zdravje. Prihodnost in zdravje za naše zanamce,« ne pozabi dodati. »Pod drevesi, drevesno senco se ohladimo, se radi ustavimo, posedimo, se sprostimo in se počutimo lagodno. Drevesa čistijo zrak, vodo in zemljo. Drevesa vidimo skozi sebe, to je naš odsev. Drevesa objemamo, če čutimo tako, in če nas drevo sprejme take, kot smo. Sprejme nas vedno, če pridemo do njega taki, kot smo. Drevo tudi zdravi.« In iz vseh teh ter še številnih drugih razlogov je v prvih mesecih letošnjega leta v samozaložbi izdala knjigo Drevesa želijo živeti.

S knjigo želi Tereza Vidovič med drugim predati sporočilo, kako pomembno je, da otrokom začnemo predstavljati naravo in sobivanje z njo v obdobju, ko so za to najbolj dojemljivi, tj. v predšolskem obdobju in v prvem triletju osnovne šole. Za seznanjanje z naravo obstajajo različni projekti, lahko pa začnemo prav pri drevesu, pravi Tereza Vidovič. Drevo pri meni, drevo pri sosedu, drevo na vasi, drevo v parku, drevo pri sosedu, drevo v gozdu in drevo v mestu … Neskončno možnosti spoznavanja drevesa in navezava na vsa področja. Kar pa je še najbolj pomembno, je po besedah nekdanje vzgojiteljice bivanje v naravi, bivanje z drevesom … Opazovanje krošnje, podrastja, tipanje, objemanje debla …

»Tudi vsaka dobra misel, lepa beseda, ljubeče dejanje so drobna semena, ki zrastejo v mogočna drevesa. Kot vzgojiteljica in tudi učiteljica v podaljšanem bivanju sem dajala velik pomen naravi, bivanju otrok, učencev v naravi. Bila sem ekokoordinatorka, kar mi je dajalo še večje izzive in možnosti za bivanje v naravi in spoznavanje narave. V naravi sem videla neskončne možnosti zabave, veselja, gibanja, spoznavanja, primerjanja, iskanja. Kot ekokoordinatorka sem umestila na vrtčevsko dvorišče zeliščni in začimbni vrt, prav tako hotel za žuželke. Okrog slednjega – to je lahko kvadratni meter rastlinja, ki ga čez leto ne kosimo – morajo biti posajeni t. i. magnetki, kot imenujemo medovite rastline. Z otroki skrbno opazujemo spreminjanje »hotela« v vseh letnih časih do zime.«

»Otroke sem prav tako pogosto vodila tudi v gozd k opazovanju, spoznavanju in igri, pod drevesi pa smo brali tudi zgodbe. Delali smo dvignjene grede in sadili fižol, ki se je vzpenjal po palicah, da smo naredili šotor. Zelišča smo spoznavali na različne načine. Največkrat smo jih sušili in ugotavljali njihovo topnost, delali smo dišeče blazinice in jih prodajali na bazarjih.«

 

Tudi odhod v pokoj pri Terezi Vidovič ne pomeni stagniranja, kot pravi. Po upokojitvi se je celo preselila v mesto, kjer se nekaj več dogaja. Tako obišče veliko dogodkov, razstav, je drevesničarka, pomaga starejšim, dementnim, sodeluje pri dogodkih, povezanih z otroki s posebnimi potrebami (pohod z rdečimi baloni), odpovedala pa se ni niti vrtu, ki jo sprošča in ji daje zdravo zelenjavo. Morda tudi že snuje novo knjigo?