Duševno zdravje in obvladovanje psihosocialnih tveganj

Z zaključno konferenco v Bruslju sredi letošnjega junija se je sklenil dvoletni projekt Apres Covid, ki je naslavljal psihosocialna tveganja ter vprašanja pravičnega in trajnostnega okrevanja v izobraževanju po krizi COVID-19.

Nosilca projekta Apres Covid sta bila evropska socialna partnerja v izobraževanju – Evropski sindikalni odbor za izobraževanje (ETUCE) in Evropska federacija delodajalcev v izobraževanju (EFEE) –, v projektni skupini pa je ob predstavnikih Portugalske, Belgije in Malte sodeloval tudi Sviz. V našem imenu je projektne aktivnosti pomagala usmerjati in oblikovati vsebine ter končna priporočila predsednica Sekcije svetovalnih delavk in delavcev Tina Rezar.

Danes so izobraževalni sistemi po vsej Evropi izpostavljeni številnim izzivom in pogosto tudi izrazitim varčevalnim ukrepom, medtem ko se velika večina držav še naprej spopada z resnim pomanjkanjem učiteljev. Narašča kompleksnost družbenih dogajanj, ki se neposredno prenaša v učilnice oziroma na učitelje, ki so tako soočeni s številnimi (novimi) pritiski in odgovornostmi. Vloga vzgojiteljev in učiteljev se intenzivno spreminja, a so ob tem zaposleni deležni le malo ali povsem nezadostne podporo s strani pristojnih. Vse to vodi v poslabšanje duševnega zdravja med zaposlenimi v vzgoji in izobraževanju, saj ti menijo oziroma tudi občutijo, da jih izobraževalne oblasti in družba ne podpirajo ustrezno.

Izboljšanje delovnih pogojev učiteljev ter njihovega zdravja in varnosti pri delu so ključne prednostne naloge sindikatov, ki pozitivno vplivajo tudi na privabljanje in zadržanje usposobljenih strokovnjakov v izobraževalnem sektorju. Priporočila Združenih narodov glede učiteljev jasno navajajo: »delovni pogoji morajo spodbujati duševno zdravje in celostno dobro počutje učiteljev«. Tudi mnogi doslej sprejeti programski dokumenti pozivajo k ukrepom za izboljšanje delovnih pogojev učiteljev in skrbi oz. odgovornosti delodajalcev, da izvajajo aktivnosti za zmanjševanje posebnih psihosocialnih tveganj za izobraževalno osebje. Aktualni razvoj dogodkov v mednarodni geopolitiki, ko se evropske države zatekajo k povečevanju izdatkov za obrambo in oboroževanje, še izraziteje kaže na potrebo po krepitvi ukrepov sindikatov, da izobraževanje ne bi ostalo pozabljeno.

V luči opisanega se je torej odvila zaključna konferenca evropskih socialnih partnerjev, v ospredju katere so ugotovitve o duševnem zdravju na delovnem mestu in psihosocialnih tveganjih v izobraževanju ter razprava o učinkovitih ukrepih, ki ta tveganja naslavljajo ter podpirajo duševno zdravje učiteljev in ostalih zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Ob tem sta ETUCE in EFEE predstavila tudi obsežno raziskovalno poročilo o psihosocialnih tveganjih in duševnem zdravju na delovnem mestu ter predlog skupnih smernic socialnih partnerjev o obravnavanju in upravljanju psihosocialnih tveganj v izobraževalnem sektorju .

Udeleženci zaključne konference so lahko prisluhnili številnim zanimivim prispevkom sodelujočih strokovnjakov ter primerom dobrih praks, ki so jih predstavljali kolegi iz ostalih učiteljskih sindikatov. V sklepnem delu dogodka je izkušnje s pandemijo ter njenimi še danes prisotnimi posledicami za zaposlene in učence predstavila Tina Rezar. V svojem prispevku je izpostavila ključne psihosocialne izzive v slovenskem izobraževalnem sistemu po pandemiji covida-19. Med najbolj perečimi težavami se kažejo izgorelost učiteljev, porast duševnih stisk med učenci ter poslabšanje komunikacije in timskega sodelovanja v šolah. Svetovalni delavci se soočajo z vse zahtevnejšim in čustveno obremenjujočim delom, pogosto brez ustrezne podpore. Predsednica Svizove sekcije svetovalnih delavcev je izpostavila nujnost sistemskih sprememb: predlaga obvezno supervizijo, čustveno podporo za zaposlene, boljše sodelovanje z zdravstvenimi in socialnimi službami, razbremenitev birokracije in oblikovanje nacionalnega protokola za obravnavo psihosocialnih tveganj. Šole prav tako potrebujejo več kadra, jasne smernice in dostopne storitve, da bodo lahko resnično nudile potrebno in čimprejšnjo podporo tako učencem kot zaposlenim.

Med predlogi oziroma potrebnimi ukrepi je predstavnica Sviza izpostavila da pri psihosocialnih tveganjih v izobraževanju ne gre preprosto le za vprašanje stresa ali izgorelosti, temveč gre za globlje strukturne in kulturne težave. Po njenem mnenju bi potrebovali evropski okvir za preprečevanje teh tveganj, oblikovan v socialnem dialogu, ki bi določil minimalne standarde na področjih, kot so čustvena podpora zaposlenim, omejitev delovnih obremenitev ter dostop do supervizije. Psihosocialna tveganja morajo postati priznana kot pomemben del varnosti in zdravja pri delu, enakovreden fizični varnosti. Nujna so tudi vlaganja v storitve duševnega zdravja za zaposlene in učence, brezplačna in dostopna izobraževanja o duševnem zdravju ter tudi zbiranje podatkov in spremljanje trendov o stanju v sektorju. Ključno je še, da imajo sindikati možnost aktivnega sodelovanja v vseh fazah oblikovanja ukrepov ter da se njihova vloga okrepi. Predvsem je bi moralo biti povsem jasno: dobro počutje učiteljev je predpogoj kakovostnega izobraževanja.