Glas učiteljev o stanju slovenskega šolstva

Spoštovani,

sem Učiteljica. Moje pismo je osebno, a ga namenjam tudi številnim učiteljem in učiteljicam, ki v zbornicah pogosto izražamo skrbi, dvome in nezadovoljstvo, a javno večinoma molčimo. Molčimo iz strahu pred posledicami, iz občutka nemoči ali zaradi preobremenjenosti. Toda molk pomeni, da se nič ne spremeni. Zato želim spregovoriti – zase, za svoje učence in za vse kolege, ki tega ne morejo ali ne upajo.

Ob uvedbi devetletke so bila pričakovanja velika. Obljubljala je postopno uvajanje otrok v šolo, več igre, manj obremenitev, več fleksibilnosti in sodobnejši pristop. Predstavljali smo si, da bo prvi razred resnično prehod med vrtcem in šolo – čas za igro, grafomotoriko, socialne veščine, ustvarjalnost in postopno pripravo na učenje. Danes pa je realnost povsem drugačna. Od otrok se že v prvem razredu pričakuje pisanje, branje in računanje, čeprav številni še niso razvojno zreli za te zahteve. Njihove roke niso pripravljene na dolgotrajno pisanje, primanjkuje jim časa za razvijanje finomotoričnih spretnosti, za igro s prsti, za risanje, petje, gibanje, vezanje vezalk. Če preskočimo te nujne razvojne faze, gradimo sistem brez temeljev. Posledica so frustracije, odpor do šole in dolgoročno slabši učni uspeh. Prvi razred bi moral biti most, ki otroka varno vodi v šolsko življenje, ne pa prelom, ki ga pahne v prezgodnje obveznosti.

Razširjeni program je bil zamišljen kot obogatitev otrokovih dni, a v praksi prevečkrat pomeni podaljšek pouka. Otroci, ki imajo za sabo že štiri, pet ali šest ur sedenja in učenja, ne potrebujejo novih strukturiranih dejavnosti. Potrebujejo prosto igro. Igra ni izguba časa, temveč temelj razvoja. V igri otrok razvija domišljijo, ustvarjalnost in socialne veščine, se uči reševanja sporov, sklepanja prijateljstev, sodelovanja. V igri sprošča napetosti, premaguje stres in krepi samozavest. Igra je naravna potreba, enako pomembna kot počitek in hrana. Če jim tega časa ne damo, jim jemljemo otroštvo. To opažamo vsak dan: otroci hrepenijo po igri, pa je pogosto nimajo več.

Kakovost pouka se začne pri številu otrok v razredu. V razredu s 27 ali 28 učenci, kjer je vedno tudi nekaj otrok z odločbami, učitelj večino časa porabi za vzdrževanje reda in osnovno organizacijo. Individualni pristop je skoraj nemogoč. Otroci, ki bi potrebovali več pomoči, pogosto ostanejo brez nje. Zato poudarjam: normativ največ 18 otrok na razred ni želja, ampak strokovna nuja. Le tako lahko učitelj vsakega učenca spozna, mu prilagodi delo, spremlja njegov napredek in poskrbi, da se nihče ne izgubi v množici. V manjšem oddelku je več prostora za individualizacijo, diferenciran pouk, pristne odnose in inkluzijo. To je temelj kakovostne šole.

Tudi na predmetni stopnji se soočamo s težavami. Učni načrti so prenatrpani, tempo je prehiter, vsebine pa pogosto neživljenjske. Učenci se znajdejo v poplavi podatkov, ki jih morajo osvojiti, namesto da bi se učili razmišljati, raziskovati, povezovati in uporabljati znanje v praksi. Posledica je vedno več učencev, ki iskreno povedo: »Ne maram hoditi v šolo.« To bi moral biti alarm za vse nas. Šola, ki postane prostor, kamor otrok noče več, je izgubila svoje poslanstvo.

Ob tem se poglablja še ena kriza: učitelji zapuščajo šolstvo. Pogoji so težki, pritiski vedno večji, spoštovanje pa vse manjše. Plače ne odražajo zahtevnosti poklica, odgovornost pa je ogromna. Mnogi sposobni, srčni in predani učitelji zato iščejo druge poti in se zaposlijo drugje. Šole ostajajo brez strokovnega kadra in so prisiljene zaposlovati ljudi z drugimi izobrazbami – modne oblikovalce, ekonomiste, strokovnjake z različnih področij, ki nimajo pedagoške podlage. Ti ljudje so v razrede postavljeni v stiski in brez ustrezne podpore, kar ni pravično ne do njih ne do otrok. To je zasilna rešitev, ki dolgoročno vodi v še večjo erozijo kakovosti šolstva in v padec ugleda učiteljskega poklica.

Tisti, ki ostajamo, pa izgorevamo. Ne zato, ker ne bi radi delali, ampak ker smo ob prevelikih razredih, prenatrpanih programih in zahtevnih starših nenehno prisiljeni gasiti požare namesto ustvarjati kakovostno poučevanje. Poleg tega nas duši birokracija. Preveč je obrazcev, poročil in dokumentacije, ki jemlje čas in energijo, a ne koristi otrokom, saj veste, kaj pravijo: Papir vse prenese. Najlažje je odločati iz pisarniškega stolčka in si misliti: »Saj bodo učitelji vse sprejeli, saj bodo molčali.« A praksa je drugačna. Zato vas vabim: pridite v šole. Pridite v prvi razred z 28 otroki. Poskusite poučevati v drugem ali tretjem razredu, kjer je učiteljica sama z veliko skupino in več otroki z odločbami. Poskusite to delati vsak teden zapored – in ob tem odgovarjati staršem, ki imajo vsak svoje zahteve in pričakovanja. Šele takrat boste razumeli, o čem govorimo.

Kriza v šolstvu ni težava samo učiteljev. To je kriza celotne družbe. Otroci so preobremenjeni in izgubljajo radovednost, motivacijo in veselje do učenja. Starši so pod pritiskom, razpeti med službo, družino in zahtevami šole. Učitelji izgorevamo, mnogi odhajajo, šole pa zaposlujejo nestrokovne kadre. Tako nastaja začarani krog, v katerem izgubljamo vsi.

Zato prosim za premislek in spremembe. Prvi razred naj bo razvojno uvajalni razred, kjer se otroci postopno prilagajajo šolskemu okolju z igro, grafomotoriko, socialnim učenjem in ustvarjalnostjo. Razširjeni program naj otrokom omogoči prostor za prosto igro, gibanje in sprostitev, ne pa nadaljnje obremenitve in časovno omejen čas odhoda otroka domov (ko starš zamudi pet minut, mora otroka nato čakati celo uro). Normativ naj bo največ 18 otrok v razredu, saj je to edini način, da se zagotovi kakovost in inkluzija. Učni načrti na predmetni stopnji naj se prenovijo, naj bodo življenjski, sodobni in realni. Učiteljem vrnite avtonomijo, zmanjšajte birokracijo in jim omogočite, da delajo, kar znajo in kar jih veseli. Predvsem pa – prisluhnite nam, ki smo vsak dan z otroki.

Učenci nam sami sporočajo, da šola postaja prostor pritiska. Učitelji vemo, da sistem ne deluje, a premalo nas spregovori. Jaz pišem, ker ne želim več molčati. Pišem zase, za svoje učence in za številne kolege, ki si želijo sprememb, a ne morejo ali ne upajo spregovoriti. Če želimo, da bo šola prostor znanja, ustvarjalnosti, veselja in zdravih odnosov, moramo imeti pogum za spremembe. Ne odločajte več brez stika z realnostjo. Pridite med nas, sedite v naše razrede in nas poslušajte.

S spoštovanjem,

Učiteljica