Izgorelost učiteljic in učiteljev se skozi šolsko leto povečuje
Pedagoški inštitut in društvo SLODRE sta 15. septembra 2026 na strokovnem srečanju predstavila ključne ugotovitve raziskovalnega projekta Model pozitivnega razvoja učiteljic in učiteljev. Vodja raziskave dr. Ana Kozina je ob predstavitvi opozorila, da izgorelost ni zgolj osebni problem posamezne učiteljice ali učitelja, temveč posledica prepleta delovnih zahtev, odnosov, organizacije dela in širših sistemskih pogojev.
Raziskovalna skupina je učiteljice in učitelje spremljala na začetku, sredi in ob koncu šolskega leta. V prvem merjenju je sodelovalo 1191 oseb, v drugem 1146 in v tretjem 1110. V raziskavo so bile vključene učiteljice in učitelji iz 49 osnovnih šol, 20 srednjih šol ter ene ustanove, ki vključuje osnovno in srednjo šolo.
Izgorelost so merili kot preplet telesne utrujenosti, kognitivne izžetosti in čustvene izčrpanosti. Vse tri dimenzije izgorelosti so se skozi šolsko leto pomembno povečale, medtem ko sprememba zadovoljstva z delom ni bila statistično pomembna. Vrednosti so povprečja na uporabljenih šeststopenjskih lestvicah in ne predstavljajo individualnih diagnoz.
Izgorelost je bila najtesneje povezana z dejavniki na ravni razreda, zlasti s časovnim pritiskom, disciplinskimi izzivi in nizko motivacijo učenk in učencev. Porast izgorelosti od začetka do sredine šolskega leta je bil izrazitejši v razredih z več kot 20 učenkami oziroma učenci.
Raziskava obenem potrjuje pomen kakovostnih odnosov. Pozitivni odnosi z učenkami in učenci, sodelavkami in sodelavci ter vodstvom so povezani z nižjo izgorelostjo in večjim zadovoljstvom z delom. Podpora vodstva je bila posebej pomembna pri doživljanju dela kot zadovoljivega.
Med notranjimi viri sta se kot pomembna varovalna dejavnika pokazala občutek lastne kompetentnosti oziroma samoučinkovitosti ter čuječe poučevanje. Raziskovalke poudarjajo, da osebni viri ne morejo nadomestiti urejenih delovnih pogojev in sistemske podpore.
Raziskava je pokazala tudi povezavo med izgorelostjo, zadovoljstvom z delom in namero vztrajanja v poklicu. Na vprašanje, ali bodo čez pet let še opravljali učiteljski poklic, je pritrdilno odgovorilo 62,9 odstotka sodelujočih. Učiteljice in učitelji, ki nameravajo ostati v poklicu, so poročali o višjem zadovoljstvu z delom in nižji izgorelosti.
Na podlagi raziskave so bile pripravljene smernice za podporo pozitivnemu razvoju učiteljic in učiteljev:
Sistematična podpora socialnim, čustvenim in odnosnim kompetencam
Te kompetence naj postanejo sestavni del profesionalnega razvoja v vseh kariernih obdobjih – od začetnega izobraževanja in pripravništva do uvajanja v poklic, mentorstva in stalnega strokovnega izpopolnjevanja. Podpora naj vključuje razvoj čustvenega uravnavanja, samoučinkovitosti, odnosne kompetentnosti, skrbi zase in postavljanja zdravih meja.
Krepitev motivacijskih, identitetnih in reflektivnih dejavnikov
Profesionalni razvoj naj poleg strokovnega znanja podpira tudi notranjo motivacijo, profesionalno identiteto, občutek smisla, samoučinkovitost in refleksijo pedagoškega dela. Pomembne so profesionalne učne skupnosti, sodelovalno učenje in podpora, prilagojena posameznim kariernim obdobjem.
Krepitev podporne šolske kulture in vključujočega vodenja
Šole naj sistematično spodbujajo sodelovalno načrtovanje pouka, kolegialno opazovanje, strokovno refleksijo, intervizijo, supervizijo in profesionalne učne skupnosti. Znotraj delovnega časa je treba ustvarjati priložnosti za pogovor o pedagoških izzivih.
Vodenje naj temelji na zaupanju, sodelovanju, strokovni avtonomiji, razvojni podpori, kakovostnih povratnih informacijah, vključevanju učiteljic in učiteljev v odločanje ter psihološko varnem delovnem okolju.
Kakovostno uvajalno obdobje in strukturirano mentorstvo
Učiteljicam in učiteljem začetnikom je treba zagotoviti časovno razbremenjeno in razvojno naravnano mentorsko podporo. Ta naj vključuje opazovanje pouka, skupno načrtovanje, refleksijo, redne razvojne pogovore, kakovostne povratne informacije in postopno vključevanje v profesionalno skupnost šole.
Dokument priporoča tudi standarde kakovosti mentorstva, ustrezno usposabljanje mentorjev ter spremljanje učinkov uvajalnega obdobja.
Celostni in znanstveno utemeljeni intervencijski programi
Namesto kratkotrajnih in posameznih usposabljanj naj se razvijajo dolgoročni, sistematični in evalvirani programi. Ti naj povezujejo razvoj notranjih virov, socialnih in čustvenih kompetenc, odnosov, profesionalne identitete ter izboljševanje organizacijskih pogojev.
Programi naj bodo dostopni učiteljicam in učiteljem v vseh kariernih obdobjih, njihovi učinki pa naj se spremljajo tudi dolgoročno. Zagotoviti je treba stabilno financiranje in vključevanje učinkovitih pristopov v redne sistemske mehanizme.
Dolgoročno zagotavljanje zadostnega števila strokovno usposobljenih učiteljic in učiteljev
Potrebna je dolgoročna in podatkovno podprta politika načrtovanja kadrov glede na predmetna področja, regije, ravni izobraževanja in karierna obdobja. Hkrati je treba krepiti privlačnost pedagoških študijev, kakovost uvajanja in mentorstva, možnosti profesionalnega razvoja ter podporne delovne pogoje.
Dobrobit učiteljic in učiteljev naj postane eden od kazalnikov kakovosti izobraževalnega sistema. Sistematično naj se spremljajo zadovoljstvo pri delu, stres, izgorelost, delovne obremenitve, občutek podpore, profesionalna pripadnost in namera odhoda iz poklica.
Zmanjševanje administrativnih obremenitev
Potreben je sistematičen pregled administrativnih obveznosti, odpravljanje podvajanj, poenostavljanje postopkov ter zagotavljanje ustrezne strokovne in administrativne podpore v šolah. Digitalne rešitve naj se uporabljajo takrat, ko dejansko poenostavljajo delo in zmanjšujejo obremenitve.
Znotraj delovnega časa je treba zagotoviti več prostora za kakovostno pedagoško delo, sodelovanje, refleksijo, mentorstvo in profesionalno učenje.
Večje družbeno priznanje poklica in vključevanje učiteljic ter učiteljev v oblikovanje politik
Okrepiti je treba strokovno avtonomijo učiteljic in učiteljev ter priznavanje njihovega strokovnega, vzgojnega in širšega družbenega prispevka. Vključevanje v oblikovanje izobraževalnih politik naj bo trajno, pregledno in vsebinsko, ne zgolj formalno posvetovanje.
Na podatkih temelječe politike in dolgoročno raziskovalno spremljanje
Razvoj učiteljskega poklica naj temelji na dolgoročnih vzdolžnih in večmetodnih raziskavah. Spremljati je treba profesionalni razvoj, dobrobit, kakovost delovnega okolja, notranje in zunanje vire, odnose ter učinke podpornih ukrepov. Pomembno je tudi sodelovanje raziskovalnih ustanov, oblikovalcev politik in šol ter prepoznavanje različnih skupin učiteljic in učiteljev glede na tveganje za izgorelost, dobrobit in opuščanje poklica.
Kot poudarja raziskava, dobrobiti učiteljic in učiteljev ni mogoče obravnavati kot njihovo izključno individualno odgovornost. Je eden od pogojev kakovostnega vzgojno-izobraževalnega sistema in dolgoročnega ohranjanja strokovnega kadra.
Podrobnejše ugotovitve so predstavljene v znanstveni monografiji Pozitivni razvoj učiteljic in učiteljev, ki jo je leta 2026 izdal Pedagoški inštitut.