Kakšna je moč izobrazbe?

Na sedežu Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) je v sklopu Odbora za enakost SVIZ Slovenije 26. marca letos potekalo omizje ob knjižnem delu Zahtevna razmerja: spol, strukturne ovire in priložnosti (Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2015). To delo je rezultat timskega dela skupine raziskovalk in raziskovalcev, ki so se lotili iskanja odgovorov na vprašanja, kaj se dogaja v slovenski družbi, če premišljujemo strukturne spremembe in premike pri vzpostavljanju enakosti spolov v posameznih poljih, med drugim v izobraževanju in na trgu dela.

V središču razprave je bila tako ugotovitev, ki jo potrjujejo številne raziskave in splošno javno zaznavanje, da so ženske navkljub vse višji izobraženosti pri delitvi družbene in politične moči ter odgovornosti opazno manj udeležene kot moški. Avtorice in avtor knjige so članicam in članom SVIZ, ki so se omizja udeležili, spregovorili o posameznih razlogih za vztrajanje stanja t. i. moške dominacije, dr. Milica Antić Gaber, redna profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete UL, pa je ob tem poudarila, da se slednja sprejema kot nekaj naravnega, kot nekaj česar ni treba posebej utemeljevati. V skladu s tem ni presenetljivo, da je moč izobrazbe, ko govorimo o prehodu žensk na trg dela – navkljub njenemu splošno pripoznanemu izjemnemu pomenu v življenju posameznice in posameznika – precej omejena. Ženske tako pogosto ne morejo unovčiti kulturnega kapitala, ki so ga pridobile v času svojega šolanja, oziroma se njihov kulturni kapital ne vrednoti tako visoko kot pri moških.

Dr. Veronika Tašner – asistentka za področje sociologije na Pedagoški fakulteti v Ljubljani –, ki je predstavila najpomembnejše strukturne spremembe v polju edukacije z ozirom na položaj žensk v slovenski družbi in politiki, je podčrtala, da so tovrstne spremembe sicer nujen, a ne tudi zadosten pogoj za odpravljanje spolnih neenakosti. Kot enega sicer najpomembnejših ukrepov pri odpravi neenakosti med spoloma na področju izobraževanja je izpostavila ukinjanje spolno segregiranih šol in oddelkov v njih tik po drugi svetovni vojni. Z odlokom iz leta 1947, ki je prepovedoval ločevanje deklic in dečkov in zahteval preimenovanje šol, je prva ministrica za šolstvo Ljudske republike Slovenije Lidija Šentjurc odpravila stoletno spolno segregacijo. S tem je bila za dekleta in ženske v slovenskem šolskem sistemu odpravljena še zadnja formalna segregacijska ovira, pri čemer pa je to veljalo le za osnovne in srednje šole, ne pa tudi za visoko šolstvo. Tako ženske vse do leta 1992 še zmeraj niso smele študirati na Teološki fakulteti.

Dr. Jasna Podreka, asistentka in raziskovalka na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki se raziskovalno ukvarja tudi z vprašanjem ovir in razlogov za nizko prisotnost žensk v politiki, je povedala, da so ženske v Sloveniji že nekaj časa povsem enakovredno prisotne v sferi plačanega dela in vse bolj prodirajo tudi na maskulinizirana področja zaposlovanja – tj. v pravo, novinarstvo, na univerzo –, a tam še ne zasedajo odločevalskih pozicij v podobnem razmerju kot moški. Prav tako preboj v omenjene poklice še ni zagotovilo, da bodo laže prešle v politiko. Premiki na najvišjih pozicijah, kot je opozorila avtorica, so očitno zelo počasni in odražajo učinke delovanja »steklenega stropa«.

Na ta fenomen, na katerega ženske praviloma naletijo v času svoje poklicne kariere, je ob zgovornih statističnih podatkih o strukturi zaposlenih v visokošolski sferi opozoril tudi dr. Pavle Zgaga, redni profesor na Oddelku za temeljni pedagoški študij na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Povedal je, da visoka izobrazba gotovo pripomore k možnosti žensk, da v večjem deležu vstopijo v politiko in na najbolj odgovorna mesta v družbi, a da ta dejavnik ni sam na sebi med ključnimi. »Skrivnost« po njegovih besedah očitno tiči v zapletenih procesih strukturiranja moči tako v političnem polju kot tudi na osrednjih družbenih poljih, še zlasti na univerzah in inštitutih.