Koliko nasilja je v naših šolah?

Medvrstniško nasilje med četrtošolci v Sloveniji (IEA PIRLS 2016), dr. Eva Klemenčič, Pedagoški inštitut

Rezultati raziskave PIRLS, ki je poleg bralne pismenosti v delu osvetlila tudi spremenljivke o medvrstniškem nasilju, je pokazala, da slednje med četrtošolci v Sloveniji ni redko.

Sredi leta 2016 je v Sloveniji – tu pod okriljem Pedagoškega inštituta – in drugod po svetu potekala Mednarodna raziskava bralne pismenosti (PIRLS), v kateri so sodelovali tudi naši četrtošolci. Podatki za vse vključene izobraževalne sisteme so dostopni od februarja 2018. Raziskava je bila sicer osredotočena na evalvacijo stanja bralne pismenosti, a smo pri Pedagoškem inštitutu v vprašalnik za učence in ravnatelje vključili tudi spremenljivke o medvrstniškem nasilju.

Učence smo vprašali glede pogostosti različnih oblik trpinčenja (nadlegovanja oziroma ustrahovanja) v šoli. Rezultati so pokazali, da  v Sloveniji pri četrtošolcih medvrstniško nasilje ni osamljen pojav. Pri trditvi, da se medsebojno trpinčenje četrtošolcem ni nikoli pripetilo, imamo sicer določen delež takšnih učencev – v večini primerov res več kot polovica učencev le-tega v šolskem letu, v katerem so reševali PIRLS, ni doživela. Vendar je že kategorija »nekajkrat na leto« – pa tudi ostali dve (enkrat ali dvakrat na mesec in vsaj enkrat na mesec) –, dovolj povedna in zasluži posebno pozornost. Norčevanja in zmerjanja je bilo nekajkrat na leto deležnih približno 26 % učencev, na tedenski ravni pa okoli 18 % učencev; izključevanja iz igre in drugih aktivnosti na letni ravni okoli 21 % učencev (in na tedenski okoli 10 %); širjenja laži na letni ravni okoli 20 % učencev (in na tedenski ravni okoli 12 %), kraje na letni ravni okoli 20 % (na tedenski ravni okoli 4 % učencev); fizičnega nasilja na letni ravni okoli 28 % (in na tedenski okoli 13 %) učencev; okoli 11 % učencev je bilo na letni ravni (na tedenski pa je ta delež okoli 4 %) prisiljenih, da so počeli stvari, ki jih niso želeli početi; govorjenja ponižujočih stvari o njih je bilo na letni ravni deležnih okoli 20 % (in na tedenski okoli 9 %) učencev; okoli 12 % učencem pa so na letni ravni grozili (na tedenski ravni je bilo takih učencev okoli 6 %). Skratka, iz rezultatov vidimo, da medvrstniško nasilje med četrtošolci v Sloveniji ni tako redko.

Medvrstniško nasilje med osmošolci v Sloveniji (IEA ICCS 2016), dr. Eva Klemenčič in Jure Novak, Pedagoški inštitut

Sredi leta 2016 smo v Sloveniji – tu Pedagoški inštitut – in drugod po svetu izvajali Mednarodno raziskavo državljanske vzgoje in izobraževanja (ICCS), v kateri so sodelovali tudi naši osmošolci. Podatki za vse vključene izobraževalne sisteme so prvič dostopni od sredine leta 2018 naprej. Sama raziskava sicer ni bila osredotočena na medvrstniško nasilje, a smo v vprašalnike vključili tudi vprašanja o nasilju na šolah in še posebno o medvrstniškem nasilju.

Iz raziskave ICSS med slovenskimi osmošolci izhaja, da je bilo več kot 10 % učencev deležnih bodisi grožnje s fizičnim napadom ali samega napada po vsaj enkrat v obravnavanem trimesečnem obdobju. Vsaj enkrat je bilo približno 19 % učencev deležnih tega, da jim je drugi učenec namenoma poškodoval katero od njihovih stvari.

Osmošolce iz Slovenije smo v raziskavi ICCS spraševali, kako pogosto so bili v zadnjih treh mesecih pred izvedbo raziskave deležni različnih oblik medvrstniškega nasilja. Rezultati kažejo, da je 5-krat ali večkrat v zadnjih treh mesecih skoraj 17 % učencev doživelo, da jih je drug učenec poklical z žaljivim vzdevkom, skoraj 13 % učencev je bilo prav tolikokrat deležnih tega, da je nek drug učenec o njih pripovedoval stvari zato, da bi se drugi smejali. Grožnje s fizičnim nasiljem ali celo fizični napad so bili manj pogosti, pa vendarle: več kot 10 % učencev je bilo tega, bodisi grožnje s fizičnim napadom ali samega napada, deležnih po vsaj enkrat. Vsaj enkrat v zadnjih treh mesecih je bilo približno 19 % učencev deležnih tega, da jim je drugi učenec namenoma poškodoval katero od njihovih stvari. Ne smemo pa zanemariti niti spletnega nasilja. Resda v zadnjih treh mesecih pred izvedbo raziskave nekaj manj kot 90 % učencev ni bilo deležnih spletnega nadlegovanja s strani drugih učencev in učenk, pa vendarle: preostanek učencev je poročal, da je bil tega deležen vsaj enkrat, pa tudi 2- do 4-krat ali celo 5-krat ali večkrat. Tudi ti rezultati kažejo, da medvrstniško nasilje pri osmošolcih v Sloveniji ni redek pojav.

Kako zaznavajo nasilje četrtošolcev v šolah v Sloveniji ravnatelji in kako varne se zdijo učiteljem naše šole (rezultati raziskave PIRLS), dr. Eva Klemenčič in dr. Plamen V. Mirazchiyski, Pedagoški inštitut

Tudi v nadaljevanju besedila se opiramo na rezultate Mednarodne raziskave bralne pismenosti (PIRLS 2016). Ob učencih in učenkah so na trditve o nasilju odgovarjali tudi ravnatelj, o siceršnji disciplini in varnosti v šolah (razredih) pa tudi učitelji.

Ravnatelji so odgovarjali, kako resen problem v njihovi šoli predstavljata poniževanje in žaljenje; v kolikšni meri zaznavajo ustrahovanje in besedno nasilje ter koliko je prisotno fizično nasilje.

In kako zaznavajo nasilje v šolah naši ravnatelji? Ravnatelje smo vprašali, kolikšen problem na njihovi šoli predstavlja različno vedenje četrtošolcev in četrtošolk (pri čemer se osredotočamo zgolj na trditve o nasilju). Izbrali so lahko med različnimi kategorijami, in sicer »ni problem«, »manjši problem«, »zmeren problem« in »resen problem«. V nadaljevanju poglejmo le rezultate o trditvah, ki so povezane z nasiljem. Približno 3 % ravnateljev je odgovorilo, da žaljenje in poniževanje med četrtošolci predstavlja v njihovi šoli resen problem, da je to zmeren problem jih je menilo približno 11 %, da je manjši problem okoli 49 %, da to med četrtošolci na njihovi šoli ni problematično, pa je poročalo okoli 37 % ravnateljev.

Zanimalo nas je tudi, kako zaznavajo ustrahovanje in besedno nasilje med četrtošolci (vključno z nasilnimi SMS-sporočili, elektronsko pošto ipd.). Nekaj manj kot 3 % ravnateljev je ocenilo, da je to resen problem v četrtih razredih šol, ki jih vodijo, nato sledi delež učiteljev (okoli 8 %), ki so ocenili, da gre za zmeren problem, za okoli 47 % ravnateljev slednje predstavlja manjši problem, nekoliko več kot 40 % ravnateljev pa je odgovorilo, da ustrahovanje in besedno nasilje na njihovi šoli med četrtošolci ni problem.

Kaj pa fizično nasilje med četrtošolci – kako ga zaznavajo ravnatelji? Okoli 42 % ravnateljev je menilo, da slednje med četrtošolci na njihovi šoli ne predstavlja problema, nekoliko več kot polovica ravnateljev pa je ocenila, da fizično nasilje med četrtošolci na šoli, ki jo vodijo, predstavlja manjši problem. Da fizično nasilje med četrtošolci predstavlja zmeren problem meni slabih 5 % in da slednje predstavlja resen problem slabih 3 % ravnateljev. Ravnatelji v večini menijo, da ustrahovanje in besedno nasilje učiteljev ali drugi zaposlenih na šoli ni problem ali da je manjši problem, pa vendarle, približno 2 % ravnateljev slednje zaznava kot resen problem na njihovi šoli.

Raziskava PRILS kaže, da nasilje med četrtošolci v Sloveniji je problem, da se tega zavedajo tudi ravnatelji in učitelji, del učiteljev pa meni, da varnostna pravila in ukrepi, povezani s preprečevanjem nasilja, na njihovi šoli niso zadostni.

Učitelji četrtošolcev so ocenili, ali se njihova šola nahaja v varnem okolju. Okoli 54 % se jih je s trditvijo, da se njihova šola nahaja v varnem okolju zelo strinjalo, z isto trditvijo se je pa strinjalo okoli 46 %. Učitelje smo tudi vprašali, če se na šoli počutijo varne. Velika večina se očitno v šoli počuti varne, vendar se nekaj manj kot 3 % učiteljev s trditvijo ni strinjalo – očitno se ne počutijo varni. Na drugi strani pa se okoli 6 % učiteljev ni strinjalo s trditvijo, da so šolska varnostna pravila in ukrepi zadostni. Skratka, ne le, da iz rezultatov raziskave PIRLS vidimo, da nasilje med četrtošolci je problem, tega problema se zavedajo tudi ravnatelji. Za del učiteljev pa prav tako varnostna pravila in ukrepi na njihovi šoli niso zadostni.

Ob rezultatih vse omenjenih raziskav, ki sporočajo o medvrstniškem nasilju v šolah, se zdi, da odločitev Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, da se posveti varnemu in spodbudnemu učnemu okolju, zagotovo ni napačna. A kako se z izzivi spoprijeti, da bodo učinki pozitivni?

Slovenija v raziskavi PIRLS ne sodeluje prvič, zato je v primerih, kjer ista vprašanja sprašujemo v več ciklih raziskave, mogoče primerjati tudi trende pri teh vprašanjih. Osem trditev v raziskavi, na katere so odgovarjali učitelji, lahko združimo v lestvico »Varna in urejena šola«, lahko bi jo poimenovali tudi drugače, recimo »Varna šola in percepcija discipline na šoli«. Gre za naslednje trditve: »Šola se nahaja v varnem okolju.«, »V naši šoli se počutim varno.«, »Šolska varnostna pravila in ukrepi so zadostni.«, »Učenke in učenci se lepo vedejo.«, »Učenke in učenci so spoštljivi do učiteljev in učiteljic.«, »Učenci in učenke se spoštljivo obnašajo do šolske lastnine.«, »Šolska pravila o obnašanju učenk in učencev so jasna.« ter »Šolska pravila se udejanjajo na pravičen in konsistenten način.«. In kaj kažejo rezultati? Če to lestvico oblikujemo v kazalnik t. i. varne in urejene šole, dobimo zanimive ugotovitve.

Najprej primerjajmo sodelujoče izobraževalne sisteme. Rezultati pokažejo, da je percepcija slovenskih učiteljev, ki poučujejo četrtošolce, o varnosti in urejenosti šol (na zgoraj opisanih 8 trditev) precej »nižja«, kakor to velja za mednarodno povprečje sodelujočih izobraževalnih sistemov v PIRLS (v 2016 je sodelovalo 50 izobraževalnih sistemov in 11 referenčnih udeleženk, ki jih sicer ne primerjamo s Slovenijo); v mislih imamo percepcijo, da je šola bodisi zelo varna in urejena (urejena v smislu jasnih, pravičnih in konsistentnih šolskih pravil, spoštovanja učencev do šolske lastne, pa tudi učiteljev na šoli), nekoliko ali pa manj varna in urejena. Slovenija in Italija sta pri tem kazalniku na dnu lestvice, če primerjamo 50 sodelujočih izobraževalnih sistemov. Kar pomeni, da imamo manj četrtošolcev za katere so učitelji poročali, da  obiskujejo šole, ki so zelo varne in urejene, in na drugi strani večje deleže četrtošolcev, ki obiskujejo šole, ki so nekoliko (in manj) varne in (disciplinsko) urejene. Percepcija o varnosti in urejenosti šol je najmočnejša oziroma kaže najbolj pozitivno sliko v smislu večjega deleža učencev, ki po mnenju učiteljev obiskujejo bolj varne in urejene šole – v smislu zelo varnih šol (če izpostavimo le države iz Evrope) pri učiteljih iz Severne Irske, Anglije, Norveške, Irske, Nizozemske, Španije, Portugalske, Bolgarije, Avstrije, nato sledijo še ostale države iz Evrope. Drugo vprašanje je, ali se ta percepcija učiteljev med posameznimi cikli spreminja? Če pogledamo vse sodelujoče izobraževalne sisteme lahko rečemo, da v nekaterih se, spet v drugih pa niti ne. Če primerjamo cikla 2011 in 2016 vidimo, da se je percepcija v tistih državah (oziroma izobraževalnih sistemih), kjer se je le-ta spremenila, izboljšala v pozitivno smer (učitelji zaznavajo to percepcijo kot bolj pozitivno, natančneje, učitelji menijo, da več učencev obiskuje bolj varne in urejene šole v letu 2016 kakor leta 2011), edina država, kjer je ta percepcija spremenjena v smer, ki nakazuje mogočo interpretacijo, da manj četrtošolcev obiskuje bolj varne in urejene šole, je Malta. Kot rečeno, v nekaterih sodelujočih državah oziroma izobraževalnih sistemih ta percepcija učiteljev ostaja približno enaka. Tudi pri učiteljih četrtošolcev v Sloveniji. To pomeni, da pri naših učiteljih, med letoma 2011 in 2016 ne zasledimo spremembe v percepciji, kako varne in (disciplinsko) urejene so šole, če smo natančnejši, kako veliko učencev imamo v »bolj varnih in urejenih« šolah. Pri tem je treba opozoriti, da ne gre za posamezne trditve, ki tvorijo kazalnik varnosti in urejenosti šol, temveč za sklop vseh osmih trditev, ki smo jih zapisali zgoraj. Če pogledamo mednarodno povprečje sodelujočih izobraževalnih sistemov, pri tem kazalniku vidimo, da slednje nakazuje na to, da so šole po mnenju učiteljev v primerjavi z letom 2011v povprečju bolj varne in urejene, a slednje ne velja za Slovenijo – tj. za percepcijo učiteljev o tem. Iz konkretnejših podatkov za Slovenijo lahko razberemo, da učitelji v povprečju menijo, da le približno 20 % četrtošolcev obiskuje zelo varne in urejene šole, okoli 71 % učencev po mnenju učiteljev obiskuje nekoliko varne in urejene šole, okoli 8 % četrtošolcev pa obiskuje manj varne in urejene šole (urejene v smislu jasnih, pravičnih šolskih pravil, spoštovanja učencev do šolske lastne, pa tudi učiteljev na šoli). Za primerjavo, v mednarodnem povprečju so učitelji poročali, da približno 62 % učencev obiskuje zelo varne in urejene šole, približno 35 % učencev obiskuje nekoliko varne in urejene šole ter približno 3 % učencev manj varne in urejene šole.

Iz vseh teh (primerjalnih) rezultatov, pa tudi rezultatov, kjer učenci poročajo o medvrstniškem nasilju v šolah, se zdi, da odločitev Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, da se posveti varnemu in spodbudnemu učnemu okolju, zagotovo ni napačna. Vprašanje pa je, kako se s tem konkretno spoprijeti, da bodo učinki pozitivni– tako pri zmanjševanju nasilja, kakor pri krepitvi spodbudnega učnega okolja – tudi realizirani.    

Kako pogosto ravnatelji in učitelji osmošolcev v Sloveniji zaznavajo (medvrstniško) nasilje in kako pogosta je izmenjava informacij o tem (rezultati raziskave ICCS 2016), dr. Eva Klemenčič, Pedagoški inštitut

Nasilje in medvrstniško nasilje je danes očitno tema, s katero se ukvarjajo v številnih šolskih sistemih. Zato ni nenavadna odločitev, da smo v Mednarodno raziskavo državljanske vzgoje in izobraževanja (ICCS 206, ki smo jo na terenu izvajali leta 2016, mednarodno bazo pa zaključili v letu 2018) preverjali tudi stališča, povezana s to temo. O pogostosti in oblikah (medvrstniškega) nasilja pa nismo spraševali le osmošolcev, temveč nas je zanimalo, kako zaznavajo različne oblike nasilja tudi ravnatelji in učitelji, ki poučujejo v osmih razredih. Najprej poglejmo, kako pogosto (glede na različne oblike) nasilje zaznavajo učitelji.

Približno 28 % učiteljev je odgovorilo, da v zadnjem šolskem letu (raziskavo smo izvajali leta 2016) niso imeli učencev, ki bi jih obvestili o agresivnem ali uničevalnem vedenju drugih učencev, da se je to dogodilo manj kot 1-krat na mesec je poročalo skoraj 60 % učiteljev, preostali pa so navedli, da se je to dogodilo pogosteje.

Približno 28 % učiteljev je odgovorilo, da v zadnjem šolskem letu (raziskavo smo izvajali leta 2016) niso imeli učencev, ki bi jih obvestili o agresivnem ali uničevalnem vedenju drugih učencev, da se je to dogodilo manj kot 1-krat na mesec je poročalo skoraj 60 % učiteljev, preostali pa, da se je to dogodilo pogosteje. In sicer približno 12 % učiteljev je poročalo, da se je to dogodilo od 1- do 5- krat na mesec, nekaj več kot 1 % učiteljev pa, da je bilo to pogosteje, in sicer več kot 5-krat na mesec. In kako pogosto so osmošolci obveščali učitelje o tem, da ga je/jo je drugi učenec ali učenka nadlegoval? V večini primerov se je to dogodilo manj kot 1-krat na mesec (tako je poročala skoraj polovica učiteljev), okoli 11 % učiteljev pa, da se je to dogodilo od 1-krat do 5-krat na mesec. Vendarle imamo tudi primere, kjer se je to dogodilo pogosteje, in sicer več kot 5-krat na mesec, a so ti odgovori v manjšini (nekoliko manj kot 1 % učiteljev je poročalo tako). Kako pogosto si učitelji med sabo poročajo o nadlegovanju učencev? V večini primerov so učitelji poročali, da jih drugi učitelji niso obvestili o  tem, da je učenca nadlegoval nek drug učenec ali da se je to dogodilo manj kot 1-krat na mesec. Vendar iz rezultatov vidimo, da se je v nekaj primerih to vendarle dogodilo. Nekaj manj kot 8 % učiteljev je povedalo, da jih je drug učitelj obvestilo o tem, da so učenca nadlegovali drugi učenci (med 1-5 krat na mesec). A v primeru nekaj manj kot 1 % učiteljev je bilo to poročanje pogostejše, in sicer več kot 5-krat na mesec.

Ali učitelji druge učitelje obveščajo tudi o tem, da učenci pomagajo drugim učencem, in sicer tistim, ki so bili nadlegovani s strani drugih učencev? Da. Tega je sicer nekoliko manj, a vendar smo zabeležili tudi take primere. In sicer, okoli 35 % učiteljev je poročalo, da se to dogodi manj kot 1-krat na mesec, okoli 4 % učiteljev pa, da se je to dogodilo od 1-krat do 5-krat na mesec. Kaj pa nadlegovanje na ravni učitelj–učenec? Redko se je sicer  dogodilo, da je učenec obvestil učitelja, da ga je nadlegoval nek drug učitelj. Približno 9 % učiteljev je povedalo, da se je to dogodilo manj kot 1-krat na mesec. Nekoliko več obveščanja učiteljev pa je očitno pri poročanju drugih učiteljev, da so ga/jo nadlegovali učenci. Še vedno je večina učiteljev poročala, da se jim to nikoli ne dogodi, vendar je približno 19 % učiteljev poročalo, da se do dogodi bodisi manj kot 1-krat na mesec, bodisi od 1-krat do 5-krat na mesec (približno 2 % učiteljev je poročalo, da se to dogodi od 1-krat do 5-krat na mesec). Seveda o tem, da učenca nadlegujejo drugi učenci, učitelju poročajo tudi starši otroka, ki ga drugi nadlegujejo. Večina učiteljev, in sicer okoli 67 % je poročala, da se to ni zgodilo (v zadnjem šolskem letu). A je, na drugi strani, približno 32 % učiteljev odgovorilo, da se je to dogodilo manj kot 1-krat na mesec in nekaj več kot 1 % učiteljev, da se to dogodilo od 1-krat do 5-krat na mesec. Ne le, da učenci, učitelji, starši učiteljem poročajo o nadlegovanju, rezultati raziskave so pokazali, da so bili učitelji v nekaterih primerih tudi priča nadlegovanju s strani učencev (v smislu učenec nadleguje učenca). Večina učiteljev sicer temu resda ni bila priča (tako jih je odgovorilo okoli 64 %), izjemno majhni deleži so pri odgovorih več kot 5-krat na mesec (manj kot 1 %), okoli 31 % učiteljev je bilo priča takemu nadlegovanju manj kot 1-krat na mesec, in okoli 5 % učiteljev od 1-krat do 5-krat na mesec. 

O nadlegovanju na šoli učenci, učitelji in starši poročajo tudi ravnatelju. Približno 78 % ravnateljev je odgovorilo, da jih manj kot 1-krat na mesec učenci obvestijo o agresivnem ali uničevalnem vedenju drugih učencev; da se jim to nikoli ne dogodi je poročalo približno 14 % ravnateljev, da se jim to dogodi pogosteje (in sicer od 1-krat do 5-krat na mesec), pa je odgovorilo nekaj več kot 7 % ravnateljev.

O nadlegovanju na šoli pa učenci, učitelji in starši poročajo tudi ravnatelju. Približno 78 % ravnateljev je odgovorilo, da jih manj kot 1-krat na mesec učenci obvestijo o agresivnem ali uničevalnem vedenju drugih učencev; da se jim to nikoli ne dogodi je poročalo približno 14 % ravnateljev, da se jim to dogodi pogosteje (in sicer od 1-krat do 5-krat na mesec), pa je odgovorilo nekaj več kot 7 % ravnateljev. Redkeje se dogodi, da učenec ravnatelju sporoči, da ga je nadlegoval učitelj. Večina ravnateljev je poročala, da se je to ne dogaja, približno 16 % ravnateljev pa, da se je to dogodilo manj kot 1-krat na mesec. Kako pogosto pa učitelji poročajo ravnatelju, da so učenca nadlegovali drugi učenci? Da več kot 5-krat na mesec, je odgovorilo nekaj manj kot 1 % ravnateljev (da so jim učitelji poročali o medvrstniškem nadlegovanju tako pogosto), okoli 25 % ravnateljev je odgovorilo, da se to dogaja od 1-krat do 5-krat na mesec, pretežni odgovori ravnateljev pri tej trditvi so bili, da se to dogodi manj kot 1-krat na mesec (tako je poročalo okoli 66 % ravnateljev), okoli 8 % ravnateljev pa, da se to v zadnjem šolskem letu ni dogodilo (spomnimo, raziskavo smo izvajali v letu 2016). Učitelji ravnateljem tudi poročajo, da učenci pomagajo učencem, ki so bili nadlegovani s strani drugih učencev. Nihče od ravnateljev ni odgovoril, da bi bilo teh primerov več kot 5 na mesec. Večina ravnateljev je odgovorila, in sicer okoli 56 %, da se to dogodi manj kot 1-krat na mesec, nato sledijo deleži ravnateljev, kjer se to v preteklem šolskem letu ni dogodilo (teh je nekaj manj kot 40 %), okoli 5 % ravnateljev pa je povedalo, da se to dogodi od 1-krat do 5-krat na mesec. Skoraj 70 % ravnateljev je odgovorilo, da se jim ni dogodilo, da bi jim učitelj poročal, da ga učenci nadlegujejo. Pa vendar, okoli 28 % ravnateljev je poročalo, da se je to dogodilo manj kot 1-krat na mesec, da se to dogaja pogosteje, in sicer od 1-krat do 5-krat na mesec ali celo več kot 5-krat na mesec, je poročalo, za vsako kategorijo, po manj kot 1 % ravnateljev. Tako kakor starši poročajo učitelju o nadlegovanju njihovih otrok, poročajo o tem tudi ravnatelju. Ravnatelji so povedali, da niso imeli primerov, kjer bi eden od staršev več kot 5-krat na mesec poročal, da njegovega sina oziroma hčer nadlegujejo drugi učenci. Da se to dogodi od 1-krat do 5-krat na mesec je poročalo okoli 5 % ravnateljev, približno 74 % jih je poročalo, da se to dogodi manj kot 1-krat na mesec, in približno 20 %, da se jim to v zadnjem letu (izvajanja raziskave) ni dogodilo. 

Šole v Sloveniji uporabljajo za preprečevanje nadlegovanja in nasilja različne strategije – najbolj izstopajo dejavnosti v razredu, usposabljanja za odgovorno rabo interneta, obveščanje staršev o nadlegovanju na šolah …

Verjamemo, da se prav vsaka šola v Sloveniji želi čim kakovostneje spoprijeti s preprečevanjem nadlegovanja oziroma nasilja. V raziskavi ICCS smo zato preverili, katere strategije šole v ta namen uporabljajo. Na ta vprašanja so odgovarjali ravnatelji. Rezultati so pokazali, da se šole v Sloveniji poslužujejo različnih strategij za preprečevanje nadlegovanja oziroma nasilja. Najbolj izstopajo dejavnosti v razredu, ki so namenjene večji osveščenosti učencev o nadlegovanju (približno 93 % šol se je v šolskem letu 2015/2016 poslužila tega). Velik delež šol se je poslužil tudi usposabljanj učencev in učiteljev za odgovorno rabo interneta, da bi se izognili spletnemu nadlegovanju (okoli 85 % šol usposabljanj namenjenih učencev in okoli 72 %  šol usposabljanj namenjenih učiteljem). Prav tako ne manjkajo druge aktivnosti, kakor npr. obveščanje staršev o nadlegovanju na šoli ali organizacija sestankov, ki so namenjeni večji osveščenosti staršev o spletnem nadlegovanju (več kot polovica vključenih šol je to izvedla v šolskem letu, ko je bila raziskava izvedena). Iz pridobljenih podatkov je prav tako mogoče razbrati, da je manj kot tretjina šol razvila sistem za anonimno poročanje o primerih spletnega nadlegovanja med učenci, podoben je delež šol, ki so organizirale seminarje, namenjene preprečevanju nadlegovanja, ki so jih izvajali zunanji strokovnjaki.