Komentar predlaganega Zakona o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije
Objavljamo prispevek uglednega makroekonomista mag. Velimirja Boleta »Razvojni deja-vu«, ki je komentar predlaganega Zakona o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije. Mag. Bole z natančnimi in preverjenimi izračuni jasno pokaže na škodljive učinke zakona, zlasti negativne učinke pri znižanju obdavčitve najemnim, dvojnem statusu upokojitve in znižanju davka na dodano vrednost nekaterih prehrambnih izdelkov in energije.
Komentar predloga zakona:
Razvojni deja-vu
(Velimir Bole)
Skupina poslancev je poslala v obravnavo Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije. Ker se je štetje volilnih glasovnic šele dobro končalo in ker vlada, kaj šele finančni minister, ki naj bi zakon izpeljal, sploh še nista znana, se zdi, da mora biti resnično velika nuja za spremembe, ki naj bi podprle razvoj Slovenije. To naj bi bilo domnevno še toliko bolj nujno, ker so Zakon nesporno in zelo glasno podprla tudi ključna gospodarska združenja. Zaradi tega je smiselno natančneje pogledati osnovni problem, ki ga Zakon naslavlja, kakor tudi ključne posledice, ki bi jih potencialno lahko uveljavitev zakona imela. Gre torej za problem rasti in za vprašanje fiskalnih posledic Zakona. Analizi enega in drugega je namenjen pričujoči prispevek.
Zaradi opisane nujnosti, s katero je obravnavan Zakon, se lahko sklepa, da njegovi predlagatelji predpostavljajo, da se gospodarstvo sooča z velikimi težavami pri svoji dinamiki, kar naj bi zahtevalo spremenjeno ukrepanje ekonomske politike. V spremnem materialu skušajo predlagatelji podkrepiti nujnost ukrepanja z nekaj ilustracijami. Vendar slika, ki jo prikazujejo, ni ravno prepričljiva, saj se nanaša samo na zadnja tri leta, torej niti ne na celotno obdobje zadnje vlade, ki ji očitajo, da je glavni krivec za težave z rastjo. Popolnoma se izogibajo obravnavi že malo daljšega obdobja. ki bi vključevalo tudi delovanje drugih vlad, tudi »njihove«. Pomen prikazanih številk je še manjši, ker ne upoštevajo niti osnovnih razlik v siceršnjih pogojih poslovanja gospodarstva. Če namreč gospodarstvo deluje, na primer, v času velikih gospodarskih sankcij na enem od pomembnih izvoznih trgov, ko so, dalje, cene
primarnih energentov znatno nad normalnimi in se ponudbene verige na svetovnih trgih trgajo, je to povsem nekaj drugega, kot če bi gospodarstvo delovalo brez teh sankcij in pri normalnih cenah energentov ter pri urejeni ponudbi vhodnih materialov. Podobno kot je bilo potrebno v času velike epidemije nastalo fiskalno »luknjo« presojati z drugačnimi vatli, kot v normalnih zdravstvenih razmerah.
Za jasnejšo sliko, kako pomembno je v resnici vprašanje rasti v slovenskem gospodarstvu, oziroma kakšne so sicer osnovne makroekonomske okoliščine, v katerih deluje gospodarstvo, še zlasti na kaj je potrebno biti pozoren pri predlaganih spremembah, so v tabeli 1 prikazani nekateri dosežki, ki so navedeni tudi v dokumentu, ki je dodan zakonskemu predlogu. Pri tem so zaradi vplivov različnih pogojev poslovanja makroekonomski dosežki v Sloveniji prikazani relativno glede na dosežke povprečja EU.
Da bi lahko presodili dosežke Golobove vlade, so dosežki v razdobju 2022-2025 primerjani z dosežki predhodne vlade Janše (v razdobju 2020.2021), kakor tudi z dosežki za daljše razdobje, namreč za razdobje predhodnih treh vlad v obdobju 2015-2021.
Vir; Eurostat; lastni izračuni Opomba: Makroekonomski dosežki; odstopanje od povprečja EU; strukturni deficit in dolg v enotah BDP; ostali indikatorji v stopnjah rasti; BDPpc_ppp bruto domači produkt na prebivalca popravljen za razlike v kupni moči
Tabelo 1 beremo tako, da pozitivna vrednost kazalca meri preseganje nad povprečjem v EU, negativna pa njegovo zaostajanje. Tabela 1 prikazuje, da je v zadnjih štirih letih gospodarstvo v Sloveniji rastlo malenkost hitreje kot v povprečju EU, inflacija je bila praktično enaka, medtem ko so stroški dela naraščali opazno hitreje. Po drugi strani pa je Golobova vlada znatno izboljšala fiskalno stanje države v primerjavi s povprečjem EU. Tudi dobički v gospodarstvu so naraščali opazno hitreje kot v povprečju EU. In končno, domači produkt na prebivalca, popravljen za razlike v kupni moči, kot enostaven kazalec skupne gospodarske uspešnosti, prikazuje, da je v obdobju Golobove vlade Slovenija še vedno konvergirala k jedrnim državam EU, saj je prehitevala povprečje EU za skoraj en odstotek na leto.
Kot kažejo primerjave s predhodnimi slovenskimi vladami v tabeli 1, so bile ključne razlike med Golobovo vlado in predhodnimi vladami znatno počasnejša rast gospodarske aktivnosti, opazno boljše obvladovanje javnih financ in hitrejše naraščanje bruto dobičkov. Prednost pri obvladovanju fiskalnih dosežkov in rasti dobičkov je bila še zlasti opazna v primerjavi z Janševo vlado, medtem ko je bilo zaostajanje v rasti praktično enako kot pri vseh analiziranih predhodnih vladah. Poudariti je tudi potrebno, da se je pri obeh, tako Golobovi kot Janševi vladi, opazno poslabšalo obvladovanje stroškov dela glede na vlade pred 2020.
Enostaven prikaz v tabeli 1 sporoča dve dejstvi, ki sta pomembni za presojo Zakona. Potrjuje namreč, da osnovni problem, ki ga Zakon naslavlja, ni sporen, gospodarstvo ima vse večje težave z rastjo. Vendar gospodarstvo še vedno hitreje narašča kot v povprečju EU, čeprav se razlika zmanjšuje. Po drugi strani pa vrednosti v tabeli tudi opozarjajo na možne negativne posledice, ki jih utegne prinesti Zakon. . Zakon je je namreč sistematično uperjen v zniževanje davkov, torej v potencialno znižanje javno finančnih prihodkov, kar lahko ogrozi fiskalno ravnotežje. Kot kažejo prikazane vrednosti, je zatečeno fiskalno stanje Slovenije zadovoljivo, ni pa nobene rezerve za eksperimentiranje!
V obrazložitvi Zakona ni prikazan noben ukrep, ki naj bi nevtraliziral ustrezen izpad javnofinančnih prihodkov. Zato je na začetku potrebno presoditi, ali je smiselno pričakovati, da izpada sploh ne bo, ker bi izpad fiskalnih prihodkov nevtralizirala hitrejša rast gospodarstva, ki bi jo bo pognal Zakon. V takšnem primeru se seveda postavlja vprašanje, kako naj bi in še zlasti koliko naj bi navedene davčne spremembe vplivale na rast gospodarstva.
Na omenjeno vprašanje bom skušal odgovoriti za primer dveh nosilnih, v Zakonu predlaganih davčnih spremembah, namreč, za razvojno kapico in za spremembo obdavčitve samostojnih podjetnikov.
Če sodim po imenu, naj bi bil predlog razvojne kapice, po katerem bi se omejilo plačevanje prispevkov za zavezance z mesečno plačo nad 7500 evrov, verjetno najpomembnejši vzvod za povečanje rasti. Zato si ga oglejmo najprej.
Če naj bi sedanji sistem davčne obremenitve, kot trdi predlog Zakona, destimuliral najbolj kvalitetne in usposobljene tehnične in druge kadre k še večji produktivnosti in povzročal, da najbolj usposobljeni in talentirani, še zlasti mladi, inovacijsko usmerjeni inženirji, zaradi tega odhajajo na delo v tujino, potem menim, da je predlog povsem neustrezen. Večina mladih in sposobnih, ki živijo od dohodkov od dela, ne bo od Zakona imela dosti. Mladi inženirji, namreč, tudi v najboljšem življenjskem obdobju dosežejo mesečne dohodke od dela od 5000 do 6000 evrov, zato zagotovo ne sodijo v najvišji odstotek upravičencev do olajšave. Glede njih je torej razvojni potencial kapice verjetno enak 0.
Če bi resnično želeli zadržati najbolj sposobne in talentirane mlade doma in tako povečati dolgoročni razvojni potencial države, bi neprimerno več naredili , če bi se namesto s kapico ukvarjali s vprašanjem, kako mladim omogočiti dostop do stanovanj po sprejemljivih cenah. Slovenija je namreč država, v kateri je za evropske razmere stanovanjski trg generacijsko ekstremno segmentiran (»Housing Wealth and Welfare State«, University of Amsterdam).
Zaradi zelo slabega zakona, ki je bil sprejet v prvih letih samostojne države, starejši prebivalci dejansko preko stanovanj prejemajo velike imputirane rente, saj plačujejo le tekoče stroške, živijo pa v (pre)velikih stanovanjih, ki so jih pridobili po minimalnih cenah, medtem ko mladi plačujejo, zaradi visokih najemnin ali socialnih stroškov podaljšane odvisnosti, prikrit visok davek.
Dodatno zelo pomembno vprašanje, povezano z razvojno kapico, je njena izključno davčna optika. Obdavčitev z dohodnino in prispevki se namreč tudi v obrazložitvi Zakona obravnava, kakor da ni nobenih bonitet v denarju in naravi, ki v celotnem življenjskem obdobju izvirajo iz teh fiskalnih dajatev. Pri primerjavah med segmenti prebivalcev ali med različnimi državami je, namreč, poleg dajatev potrebno upoštevati tudi celo življenjske bonitete, ki izvirajo iz fiskalnih dajatev.
Ustrezna primerjava zahteva, da primerjamo vsa neto fiskalna plačila konkretnega segmenta prebivalstva in ne le plačila nekaj davčnih oblik, kakor tudi vse bonitete, ki jih isti segment prebivalstva prejema od države. Potrebno je potemtakem od vseh plačil davkov in prispevkov, ki jih plačujemo državi, vključno posrednih davkov, ki jih plačujemo ob kupovanju dobrin (torej tudi davka na dodano vrednost in trošarin), odšteti vse bonitete, ki smo jih deležni od države v celem življenjskem obdobju, torej ne le pokojnine, temveč tudi zdravstvene storitve, storitve izobraževanja, podpore za nezaposlene, storitve socialnega varstva, otroškega varstva in podobno.
Če že, bi torej morala biti razprava o razvojni kapici uperjena v fiskalno in ne le v davčno poštenost. Uperjena bi torej morala biti v gospodinjstva, ki so največji neto fiskalni plačniki državi. Večina gospodinjstev v Sloveniji in tudi v drugih državah EU je seveda neto fiskalnih prejemnikov, saj so pri njih vsi davki in prispevki, ki jih plačujejo, manjši od bonitet (v naravi in denarju), ki jih dobivajo od države. Le manjši delež gospodinjstev pa je neto fiskalni plačnik. V Sloveniji je takšnih neto fiskalnih plačnikov okoli 31% gospodinjstev (Christ M. in Koppl-Turyna M,(2025), »Net Fiscal contributions in the EU.the role of indirect taxation and in-kind benefits«, Kyklos).
Vir:Eurostat; M.Christl in M.Koppl-Turyna, 2025, Kyklos; lastni izračuni
Opomba: Neto fiskalni izdatki; ocene pridobljene iz navedenega članka; v enotah BDP na prebivalca; neto fiskalni izdatki 99 percentila gospodinjstev; povprečni vseživljenjski neto fiskalni izdatki
Razprava o razvojni kapici bi morala biti zatorej uperjena v neto fiskalne plačnike, torej v odstotek gospodinjstev, ki imajo najvišje neto fiskalne izdatke. Pokazati bi bilo potrebno, da je, kot trdi Zakon, njihov neto fiskalni prispevek dejansko previsok in da zavira najboljše, oziroma, natančneje, najbolj plačane, da bi bili še bolj delovno aktivni, da bi tako prispevali k hitrejši rasti gospodarstva.
V ilustracijo, da neto fiskalni izdatki odstotka gospodinjstev z najvišjimi neto fiskalnimi izdatki zavirajo razvoj gospodarstva, si oglejmo neto fiskalna plačila istega segmenta (torej 99 percentila) gospodinjstev v najbolj razvitih in v najbolj dinamičnih gospodarstvih EU. Ustrezne številke so prikazane v prvem stolpcu tabele 2. Zaradi primerljivosti med državami so ocene prikazane v enotah BDP na prebivalca. Ocene se nanašajo na leto 2022.
Na dlani je, da so samo v petih državah (v Avstriji, Italiji, Nizozemski, Irski in na
Hrvaškem) neto fiskalni izdatki državi najvišjega percentila gospodinjstev nižji kot v Sloveniji. Vendar velja opozoriti, da gre, z izjemo Hrvaške, za gospodarstva, ki imajo vsa v EU sistematično najvišje povprečne vseživljenjske primanjkljaje v neto fiskalnih izdatkih gospodinjstev, kot kaže drugi stolpec tabele 2, v katerem so prikazani vseživljenjski prispevki (oziroma primanjkljaji, če je vrednost negativna) povprečnega gospodinjstva. Gre torej za gospodarstva, kje se mora primanjkljaj sektorja gospodinjstev zaradi negativnih neto fiskalnih izdatkov pokrivati iz ostalih fiskalnih virov, ki ne obremenjujejo gospodinjstev, torej predvsem iz obdavčitve podjetij in kapitalskih dobičkov ter okoljskih dajatev. To so zato tudi gospodarstva, pri katerih bo staranje prebivalstva močno poslabšalo fiskalno ravnotežje, saj se s povprečnim staranjem celotnega prebivalstva (povečevanjem povprečne starosti vseh prebivalcev) delež gospodinjstev s pozitivnimi neto fiskalnimi izdatki zelo hitro znižuje.
Poudariti tudi velja, da je delež neto fiskalnih izdatkov najvišjega percentila gospodinjstev (na enoto BDP na prebivalca) v Sloveniji nižji(!) kot v vseh skandinavskih državah, v vseh baltskih državah kakor tudi nižji kot v Nemčiji, Franciji in Belgiji. Pri tem razlika ni majhna, v povprečju je namreč neto fiskalni izdatek najvišjega percentila v navedenih gospodarstvih za četrtino večji kot v Sloveniji. Nobeno od naštetih gospodarstev nima istočasno v povprečju velik negativen vseživljenjski neto fiskalni primanjkljaj, pri čemer imajo baltske in nordijske države celo sistematično velike vseživljenjske viške v povprečnih neto fiskalnih izdatkih gospodinjstev!
Gospodinjstva, ki neto največ prispevajo v fiskalne račune države, so potemtakem v Sloveniji neto manj obremenjena z neto fiskalnimi dajatvami kot v vseh najbolj dinamičnih in (ali) razvitih gospodarstvih EU, v katerih istočasno sektor gospodinjstev tudi dolgoročno najbolj vzdržno obremenjuje javne finance.
Tako glede dinamike rasti gospodarstva kot fiskalne vzdržnosti potemtakem ni nobenega razloga, da bi se odstotek najbolj plačanih, v skladu s predlogom Zakona, manj fiskalno obremenil.
Sprememba obdavčitve samostojnih podjetnikov z normiranimi odhodki je drugi nosilni ukrep v Zakonu, ki naj bi pospešil dinamičnost gospodarstva. Sistem obdavčitve z normiranimi stroški je ena od oblik poenostavljenega davčnega sistema, ki se uporablja za majhna podjetja tudi v drugih državah. Velja še posebno za samostojne podjetnike, ker jim olajša siceršnje obveznosti glede vodenja poslovnih knjig, davčnim upravam pa nadzor plačevanja davka na dohodke. Poenostavitve davčnega sistema so sicer lahko različne, od poenostavljenega vodenja poslovnih knjig do obdavčitve z normiranimi odhodki. V Slovenji je v veljavi sistem z normiranimi odhodki.
Dobra praksa poenostavljenih davčnih sistemov kaže (»EU tax trends 2026«), da se morajo 1) davčne ugodnosti počasi zmanjševati z naraščanjem dohodka, tako da ne pride do skokovitega povečanja obdavčitve, ko podjetje s poenostavljenim sistemom preide v standardni sistem obdavčitve. Dalje, dobra praksa tudi predlaga, da 2) davčni organ z rednim nadzorom onemogoča, da bi obdavčitev z normiranimi odhodki postala le »prikrit način zaposlovanja«. Da bi torej zaposleni podjetij zaradi zmanjšanja davčnih obveznosti, odpirali fiktivna podjetja z normiranimi odhodki, da bi plačilo za svoje delo prejemali kot plačilo storitev takšnim podjetjem. In končno, dobra praksa tudi predpostavlja, da 3) efektivna obdavčitev podjetij z normiranimi stroški ni opazno (15 ali več odstotkov) nižja od obdavčitve enako zaposlenih v standardno obdavčenih podjetjih.
V predlogu Zakona navedene spremembe ureditve neposredno kršijo prvo in tretje omenjeno pravilo dobre prakse. Veljavni Zakon je bil namreč konec 2025 popravljen tako, da upošteva prvo pravilo, sedanji predlog pa ponovno vrača staro - neustrezno ureditev glede postopnega zmanjševanja davčne ugodnosti s povečevanjem dohodka podjetja. Tretje pravilo dobre prakse krši že veljavna ureditev, medtem, ko predlagana sprememba le še povečuje razliko med efektivno obdavčitvijo podjetja z normiranimi odhodki in standardno obdavčenim podjetjem.
V Zakonu predlagane spremembe osnovnih davčnih parametrov poenostavljenega davčnega sistema dejansko postavljajo Slovenija med gospodarstva, ki so znatno manj razvita. Torej med gospodarstva, v katerih se uporabljajo poenostavljeni sistemi obdavčitve, še posebno majhnih podjetij, predvsem zato, ker davčne službe niso sposobne vzdrževati ustrezen nadzor nad davčnimi zavezanci in je torej poenostavljen davčni sistem obdavčitve edino sprejemljiv sistem. Glede sistema poenostavljene obdavčitve zakonski predlogi Slovenijo še bolj oddaljuje od najbolj razvitih in (ali) najbolj dinamičnih gospodarstev EU, Nemčije, Avstrije in Francije, nordijskih in baltskih držav, čeprav je že v veljavnem sistemu bolj na njihovem repu.
Zakon tako izrazito povečuje mejo obsega prihodkov podjetja, pri kateri mora preiti iz sistema poenostavljene obdavčitve v sistem standarne obdavčitve. Prav tako odpravlja postopno povečevanje davčne stopnje ter povečuje mejo dohodkov, pri kateri se lahko uporabi že sicer zelo visoka (znatno višja kot v drugih državah) stopnja priznanih odhodkov.
Vir: Spletne strani davčnih uradov; EU, »Taxation Trends in the European Union«; OECD, »Taxing wages«; lastni izračuni
Opomba: Značilnosti poenostavljenih davčnih sistemov; zgornja meja za upravičenost do poenostavljene obdavčitve; v nordijskih državah je poenostavljeno samo vodenje poslovnih knjig; za Slovenijo predlagan sistem; obdavčitev hipotetičnega podjetja; evri
Za ilustracijo, kam bi zakonski predlog uvrstil Slovenijo pri poenostavljeni obdavčitvi dohodka malih podjetij, so v prvem stolpcu tabele 3 navedene meje za izstop iz poenostavljenega davčnega sistema, v drugem stolpcu pa efektivna obdavčitev hipotetičnega podjetja.
Prvi stolpec tabele 3 kaže, da bi bila zakonsko spremenjena meja za izstop iz poenostavljenega sistema v Sloveniji bistveno višja (praviloma skoraj enkrat višja) v primerjavi z vsemi najbolj razvitimi in dinamičnimi gospodarstvi v EU, le v Kazahstanu in v Ukrajini bi bila meja za izstop iz poenostavljenega sistema obdavčitve dohodka podjetij še višja kot v Sloveniji.
Ker ima poenostavljeni sistem obdavčitve še več pomembnih parametrov, je zaradi nazornosti, v drugem stolpcu ilustriran skupni učinek sistema (vseh parametrov) na obdavčitev hipotetičnega majhnega podjetja. Prikazana je efektivna davčna obveznost hipotetičnega majhnega podjetja s prihodki 50000 € in dejanskimi stroški 20000 € v analiziranih državah. Iz table izhaja, da bi razen v Albaniji in Franciji, v vseh prikazanih državah hipotetično podjetje plačalo višji davek kot v Sloveniji. V najbolj dinamičnih gospodarstvih EU bi ustrezno hipotetično podjetje praviloma plačalo celo nekajkrat višji davek kot v Sloveniji.
Še več, opozoriti velja, da bi v Nemčiji, Avstriji, Estoniji, Litvi in v Črni Gori takšno hipotetično podjetje bilo že obdavčeno na standardni način, saj je mejni prihodek za izstop iz sistema v teh državah nižji od 50000€. To velja tudi za nordijske države, saj pri njih poenostavljeni davčni sistem za majhna podjetja predpostavlja le bolj enostavno vodenje poslovnih knjig ne pa drugačno-milejšo obdavčitev.
Lahko zaključim, da bi predlagane zakonske spremembe poenostavljeni sistem
obdavčitve majhnih podjetij potisnile Slovenijo še dlje od dinamičnih gospodarstev. Postal bi namreč še bolj podoben sistemom poenostavljene obdavčitve v najmanj razvitih evropskih državah.
Ker je prispevek pokazal, da bi predvideni zakonski ukrepi imeli v najboljšem primeru piškav prispevek k razvojnemu potencialu gospodarstva in ni pričakovati, da bi hitrejša rast gospodarstva omogočila nevtraliziranje primanjkljaja davčnih prihodkov, ki bo nastal, je smiselno omeniti še nekaj enostavnih dejstev glede povzročenega poslabšanja fiskalnega ravnotežja, ne glede na to, da v materialu Zakona o tem ni omenjeno praktično nič.
Da je takšen razmislek smiseln, nas opozarjajo lastne izkušnje. Kot namreč vemo, Slovenija ne sprejema prvikrat razvojno usmerjeni paket zmanjšanja davčne obremenitve. Pred dvajsetimi leti je Janševa vlada konec 2006 prav tako lansirala zelo ambiciozen program zmanjševanja davkov, ki je bil prav tako usmerjen v povečanje rasti gospodarstva. Tudi siceršnji scenarij in podpora sta bila podobna. Tudi takrat so bila gospodarska združenja med najbolj zagnanimi podporniki reforme. Prav tako je bilo tudi takrat predvideno, da naj bi bil eden od nosilnih ukrepov razvojna kapica, vendar potem ni bila sprejeta.
Večja razlika v primerjavi s sedanjim predlogom davčnih sprememb je bilo takrat le zavedanje nosilcev ekonomske politike, da lahko davčna reforma povzroči opazen davčni izpad (ocena izpada je bila dobrih 1% BDP, torej podobno kot sedaj). Zaradi tega so v takratnih izvedbenih dokumentih vsaj(!) predvideli tudi ukrepe za nevtraliziranje izpada (predvsem povečanje davka na dodano vrednost). Vendar ti niso bili sprejeti. Da je to bila velika napaka, se je pokazalo že naslednje leto, ko je prišlo do drastičnega poslabšanja fiskalne odpornosti slovenskega gospodarstva. Slika 1 kaže razsežnost takratnega poslabšanja. Strukturni fiskalni deficit (deficit očiščen cikličnih učinkov), se je namreč do 2008 povečal na preko -6% BDP in tako praktično razorožil fiskalno politiko tik pred pričetkom velike finančne krize.
Menim, da bi bilo potrebno, že zaradi lekcije, ki so jo nosilci ekonomske politike dobili pred 20 leti, tudi pri implementaciji sedanjega predloga zmanjšanja davkov pripraviti ukrepe za reševanje fiskalnih težav, ki bi jih lahko sprožila implementacija Zakona. Da je bila, kot sem pokazal, še lansko leto fiskalna blagajna širše države znotraj normalnih meja ne pomeni dosti, glede na možne posledice implementacije Zakona. Tudi pred dvajsetimi leti je bil, kot kaže slika, še v letu pred lansiranja reforme slovenski strukturni saldo le malo manjši od evrskega.
Izpad davčnih vplačil se lahko nadomesti ali z zmanjšanjem porabe države ali pa s sprejetjem novih drugih davkov. Ker glede rasti še ne gori voda, se mi zdi smiselno z razpravo in sprejetjem zakona počakati, vsaj do začetka delovanja novega finančnega ministra. Finančni minister je namreč praviloma edini, za katerega je fiskalno ravnotežje bolj pomembno od zmanjšanja davkov in spremljajočih aplavzov, zato je njegova ocena o možnem zapiranju fiskalnega neravnotežja že načeloma bolj verodostojna od predlagateljev Zakona, potencialnih drugih ministrov, poslancev in še posebno glasnih lobistov.
Ker se zmanjšanje javne porabe ali povečanje davkov v parlamentu neprimerno težje sprejema od zmanjšanja davkov, tudi menim, da običajen vrstni red implementacije ukrepov v tej in podobnih situacijah ni v redu. Najprej bi se morali sprejeti ukrepi za zmanjšanje javnofinančne porabe oziroma za povečanje nadomestnih davkov in šele v okviru ocenjenega obsega tako zmanjšanega trošenja oziroma povečanja davčnih prihodkov, potrjenega s fiskalnim svetom, bi se lahko nato začela implementacija predlaganih sprememb davčnega sistema.
Kot rečeno, se predlog sprememb ne ukvarja s vprašanjem pokrivanja izpada davčnih prihodkov. Omenja le, da naj se vlada v takšnem primeru osredotoči na neučinkovitost porabe in ne na davčne ukrepe. Kam meri takšen predlog, ni povsem jasno. Bi pa za vsak slučaj opozoril, da se ni vredno zgledovati po operaciji vsesplošnega čiščenja »neučinkovitosti« porabe države, kot jo je v ZDA opravil Musk. Saj se bo zelo verjetno tudi pri nas končala z zmedo in odpovedovanjem osnovnih funkcij države, podobno kot v ZDA. Tam so morali zaradi tega odnehati ter fiskalni izpad, ki ga je povzročila njihova »razvojno« usmerjena davčna reforma, raje zapreti s povečanjem carin, torej, po pričakovanju, s povečanjem drugih davščin! Sicer pa smo, nekaj malega tovrstnega čiščenja neučinkovitosti okusili tudi sami leta 2012, pri eksperimentiranju z Zujfom.
Komentar predloga zakona (nadaljevanje):
Obdavčitev najemnin, dualni status upokojitve in davek na dodano vrednost
(Velimir Bole)
Podobno kot v zakonu predlagana sprememba poenostavljene obdavčitve majhnih podjetij, je tudi zmanjšanje obdavčitve najemnin ( z 25% na 15%) uperjeno v segment gospodarstva, kjer je veliko majhnih davčnih zavezancev s skromno evidenco poslovnih dejanj in zato oteženo davčno kontrolo, zaradi česar so v obeh primerih znatno večje možnosti za izogibanje plačevanju davkov, vendar tega problema ne rešuje ne prvi in ne drugi predlog zakona. Pri tem pa so potencialni učinki na dinamiko gospodarstva pri predlaganem znižanju obdavčitve najemnin še v večji megli kot učinki spreminjanja poenostavljene obdavčitve.
Teoretično optimalna obdavčitev dohodkov posameznikov v zaprtem gospodarstvu obravnava (v skladu z »Haig-Simons«-ovim idealom vseobsežne dohodnine) vse dohodke enako. Pri vseh dohodkih se torej morajo uporabiti enaka načela in parametri obdavčitve, torej enaka davčna osnova, stopnje, olajšave, itd. Zaradi upoštevanja progresivnosti se torej mora davek obračunavati enotno na skupen znesek vseh dohodkov.
Dejanski sistemi obdavčitve dohodkov posameznikov praviloma odstopajo od takšnega teoretičnega modela. Ključni razlogi za odstopanje so mobilnost davčne osnove, dvojna obdavčitev, stroški administriranja ustreznih davčnih oblik in elastičnost ponudbe.
Tudi v Sloveniji so dohodki posameznikov od naložb (na primer v finančna sredstva) obdavčeni z enotno davčno stopnjo 25% in ne v okviru ( progresivne) dohodnine. Enako je veljalo doslej tudi za obdavčitev najemnin. Predlagana sprememba potemtakem uvaja še razlike v obdavčitvi dohodkov posameznih vrst investicijskih naložb. Zaradi tega lahko pričakujemo, da bi predlagana sprememba lahko imela posledice na strukturo investicijskih odločitev, potencialno pa tudi na obseg investicij.
V primeru najemnin je seveda predvsem vprašanje, kakšne bi lahko bile posledice na strukturo in obseg povpraševanja po stanovanjskih nepremičninah. Če bo namreč dohodek od najemnin obdavčen manj kot dohodki od finančnih sredstev, bodo, na primer, premožnejši še raje investirali »v beton« in se bodo torej še bolj izogibali instrumentov finančnega trga, ki že sicer pri slovenskih investitorjih niso kaj prida zaželeni. Posledice bodo potemtakem ravno obratne od tistih, v katere cilja Draghijevo poročilo za povečanje dinamike evropskega gospodarstva. V tem poročilu je namreč slabo delujoč kapitalski trg, še zlasti pa majhen interes prebivalstva in drugih investitorjev za naložbe na kapitalskem trgu, pa tudi slaba povezanost trgov med državami EU, eden od ključnih razlogov za vse bolj šibko dinamiko gospodarstva v EU. Torej ni dvoma, da zakon s spremembo obdavčitve najemnin meri natanko v obratno smer kot Draghijevo poročilo.
V zvezi s predlagano zakonsko spremembo se postavljata dve enostavni vprašanji, prvič, ali je obdavčitev najemnin resnično previsoka za zdrav razvoj stanovanjskega gospodarstva in bo predlagana sprememba dodatno vzpodbudila gradbeno in nato tudi celotno gospodarsko aktivnost in drugič, kakšno prestrukturiranje v investicijskih odločitvah lahko povzroči predlagani ukrep.
Vir: Spletne strani davčnih uradov; EU, »Taxation Trends in the European Union«; lastni izračuni
Opomba: Davek na hipotetični dohodek od obresti in najemnin; hipotetični dohodek 10000€; pri Sloveniji je upoštevano predlagano znižanje obdavčitve najemnin; odstotek domačega bruto produkta na prebivalca
Da bi lažje presodili, kako oziroma koliko naj bi spremenjena obdavčitev najemnin v Sloveniji spremenila potencialno napajanje siceršnjega kapitalskega trga in tako tudi vplivala na rast gospodarstva, ki je v fokusu zakona, je v tabeli 4 ilustrirana hipotetična obdavčitev obresti od depozitov v banki in najemnin od oddajanja stanovanjskih nepremičnin v Sloveniji ter v najbolj razvitih in dinamičnih gospodarstvih v EU.
Parametrov, ki določajo vsako konkretno davčno obveznost, je praviloma več, dostikrat pa so tudi neprimerljivi med državami, zato njihova primerjava ne pove dosti o razlikah v obremenitvi z istimi davčnimi oblikami med posameznimi državami. Zaradi večje nazornosti so zato razlike v obdavčitvi dohodkov od naložb v različnih državah ilustrirane z obdavčitvijo hipotetičnega dohodka 10000 evrov od dveh vrst naložb, namreč z obdavčitvijo obresti in obdavčitvijo najemnin. Pri tem je pri vseh državah upoštevana veljavna ureditev tako obdavčitve najemnin kot obresti, torej veljavna opredelitev davčne osnove, stopnje davka ter morebitnih razlik glede zavezancev in olajšav. Za Slovenijo je navedena obdavčitev najemnin, za primer, če bi bila uveljavljena predlagana sprememba. Zneski so zaradi primerljivosti prikazani v odstotkih domačega bruto produkta na prebivalca. Vrednosti v prvem stolpcu kažejo obdavčitev obresti, v drugem stolpcu pa obdavčitev najemnin.
Na dlani je, da bi bile najemnine v Sloveniji, če bi bilo uveljavljeno predlagano zmanjšanje davčne stopnje, opazno manj obdavčene kot v EU, saj bi Slovenija bila v prvi tretjini držav, z najnižjo obdavčitvijo najemnin. Od sedemnajstih navedenih najbolj razvitih ali (in) najbolj dinamičnih gospodarstev v EU bi namreč le v štirih (Hrvaški, Belgiji, Nizozemski in na Švedskem) bila obdavčitev najemnin (v enotah BDP na prebivalca) nižja kot v Sloveniji.
Še bolj pomembno je drugo dejstvo, ki ga prav tako razkrivajo vrednosti v tabeli. Kažejo namreč, da bi se v primeru sprejetja predloga zakona struktura obdavčitve sredstev v Sloveniji opazno poslabšala. Slovenija bi namreč imela znatno višjo obdavčitev dohodkov od finančnega premoženja v primerjavi z obdavčitvijo dohodkov od nepremičnin v primerjavi z razvitimi in(ali) dinamičnimi gospodarstvi EU. Manjšo relativno obdavčitev najemnin (glede na obresti) bi imeli samo Švedska in Latvija, vsa ostala razvita in hitro rastoča gospodarstva pa bi imela bolj obdavčene najemnine. Že mediansko evropsko gospodarstvo bi imelo skoraj še enkrat višjo relativno obdavčitev najemnin (glede na obresti) od Slovenije.
Ker je ponudba stanovanj v Slovenij zelo stisnjena in ker, istočasno, ne obstoja striktna regulacija visoko obdavčenih najemnin, tako kot v Nemčiji, ali velika ponudba poceni (omejeno profitnih) stanovanj kot v Avstriji, bi po znižanju obdavčitve najemnin bruto najemnine ostale zelo verjetno nespremenjene, povečala pa bi se dobičkonosnost oddajanja nepremičnin. Zato so pričakovanja zakonskega predloga, da se zmanjšanje davka ne bo prelilo v povečanje neto najemnin, milo rečeno, zelo optimistična. Pričakujemo lahko torej, da bo predlagano zmanjšanje obdavčitve najemnin le povečalo dobičkonosnost oddajanja stanovanjskih nepremičnin in zato še dodano vzpodbudilo investiranje v (najdražje!) nepremičnine-beton namesto v finančna sredstva.
Opozoriti bi tudi želel, da bo ekonomska politika s tem ukrepom podprla povpraševanje segmenta prebivalstva, ki kupuje stanovanja zaradi naložbenja (investiranja v »beton«) in ne segmenta prebivalstva, ki povprašuje po stanovanjih zaradi normalne kvalitete življenja in socialne integracije. Saj bo dejansko podprla predvsem ponudbo stanovanj z najvišjimi najemninami, namreč tistih z najvišjimi cenami, saj bo tam učinek znižanja davčne stopnje absolutno največji.
Predlagana sprememba bo potemtakem le še povečala problem s katerim se glede dostopnosti stanovanj soočajo mladi in s tem dodatno prispevala k odhajanja mladih sposobnih in talentiranih v tujino, torej ravno nasprotno od deklariranega namena predloga zakona. Takšna poteza bo torej le še povečala že omenjeno generacijsko segmentiranost stanovanjskega trga v Sloveniji, ko mladi zaradi posledic napačne zakonodaje ob osamosvojitvi praktično nimajo dostopa do stanovanj po normalnih cenah. Čeprav je, istočasno, okoli 19% stanovanjskega sklada praznega oziroma se uporablja za (bistveno bolj donosen) kratkoročni turizem (Airbnb).
Potrebno je poudariti, da bi ekonomska politika morala, predno sploh začne razmišljati o spreminjanju obdavčitve najemnin, prvenstveno rešiti dva ključna problema stanovanjskega gospodarstva. Prvič, vzpostaviti bi morala urejen in pregleden stanovanjski trg z jasno in učinkovito tržno kontrolo storitev (še posebno kratkoročnega) najema, ki bo omejila davčno evazijo na tem trgu in, drugič, vzpostaviti bi morala konsistenten sistem obdavčitve nepremičnin, ki bo zavrl krčenje zazidljivih zemljišč dostopnih za stanovanjsko gradnjo namenjeno saturiranju povpraševanja po bivalnih storitvah običajnih, še zlasti mladih, ljudi. V nasprotnem primeru se bo koncentracija stanovanjskega premoženja in z njim ponudba predvsem investicijsko zanimivih zelo dragih stanovanj le še povečevala, še zlasti če bodo sprejete predlagane spremembe o znižanju obdavčitve najemnin.
Edina sprememba, ki jo uvaja zakon, ki je vredna resnejšega premisleka njenih posledic, je predlog, ki bi omogočil dualni status upokojenega prebivalstva, namreč redno zaposlitev po upokojitvi, do katerega bi bil upravičen vsak starostni zavarovanec, ki bi dosegel polno delovno dobo in starostno mejo za upokojitev.
Vir: Eurostat, » (Healthy Life Years at Age 65 / EU-LFS Database)"; OECD, »Pensions at a Glance", lastni izračuni
Opomba: Starost in pričakovana zdrava leta življenja; zakonska in dejanska starost ob upokojitvi; razlika v pričakovanih zdravih letih ob upokojitvi med »belimi« in »plavimi« ovratniki
Predlog se zdi v načelu smiseln, saj je v večini najbolj razvitih gospodarstev EU še posebno pa v vseh baltskih državah, razdobje ko so povprečni neto fiskalni izdatki gospodinjstev v vseživljenjskem ciklu še pozitivni opazno (do tri leta) daljše kot v Sloveniji, kot kaže, na primer, že omenjeni članek (M.Christl in M.Koppl-Turyna, 2025, Kyklos). Pomeni da so v teh gospodarstvih starejši ljudje znatno bolj delovno aktivni kot v Sloveniji. V prid predloga govori tudi dejstvo, da je takšna rešitev znana v najbolj razvitih gospodarstvih (na primer v Nemčiji in Franciji, v nordijskih in baltskih državah) in tudi , da je stopnja nezaposlenosti v Sloveniji nizka in je torej potencialno izrivanje mladih iz zaposlenosti malo verjetno. Če že, je dejansko točno ravno obratno, pomanjkanje delovno aktivnih prebivalcev bi bilo zaradi takšne spremembe manjše.
Seveda bi morala takšna sprememba ureditve statusa upokojenih prebivalcev predpostaviti dosledno davčno obravnavo dualnega statusa, da torej vsi, ki so zajeti s takšnim dualnim programom plačujejo vse davke in prispevke v skladu z davčnimi pravili, ki veljajo za siceršnje zaposlene oziroma upokojene. To še zlasti pomeni, da plačujejo dohodnino na skupen dohodek iz pokojnine in plače, torej po ustrezno visokih marginalnih davčnih stopnjah, ki so v veljavi za celoten dohodek, torej po marginalnih davčnih stopenj, ki bi bile v načelu bistveno višje kot bi jih sicer plačevali po veljavni ureditvi, torej samo na plačo ali samo na pokojnino.
Kljub navedenim pozitivnim stranem predloga, pa je več zelo pomembnih ugovorov njegovi uveljavitvi. Ključna sta dva, prvi se nanaša na medgeneracijsko solidarnost in z njo povezano fiskalno vzdržnostjo in drugi, ki se nanaša na intrageneracijsko poštenost ukrepa.
Kot vemo je medgeneracijska solidarnost temelj dokladnega (angleško »pay as you go«) pokojninskega sistema, ki je v veljavi v Sloveniji. Vsebinsko bi torej vsaka generacija morala plačevati s prispevki enak delež dodane vrednosti (ki jo ustvari) za pokojninsko blagajno kot bi bil delež celotnih izdatkov pokojninske blagajne v dodani vrednosti v času njihove upokojitve. Zaradi neustreznega prilagajanja parametrov pokojninskega zavarovanja podaljševanju pričakovane življenjske dobe prebivalcev in stagnaciji oziroma krčenju števila prebivalcev (pa tudi drugih dodatnih obremenitev pokojninske blagajne) se ta razlika vse bolj povečuje. Financira se s transferjem proračuna v pokojninsko blagajno (ki že presega 18% izdatkov pokojninske blagajne). Ker se transfer sistematično povečuje, je torej delež dodane vrednosti, ki ga odvaja sedanja zaposlena generacija za izplačevanje pokojnin večji od ustreznega deleža dodane vrednosti, ki ga je odvajala sedanja upokojena generacija, ko je bila še aktivna.
Eden od bistvenih parametrov pokojninskega sistema, ki je ozadju takšnega vse večjega kršenja medgeneracijske solidarnosti (pogodbe) je prezgodnje efektivno upokojevanje, torej tudi prenizka zahtevana delovna doba in starostna meja. V priloženi tabeli je prikazana zakonska starostna meja za upokojitev kot tudi dejanska povprečna starost ob upokojitvi za Slovenijo in za nekaj razvitih gospodarstev EU (podatki 2024). Na dlani je, da je v Sloveniji zakonska starostna meja sicer podobna kot v razvitih državah, vendar je navkljub temu dejanska starost ob upokojitvi v Sloveniji najmanjša od navedenih držav. Dodaten problem je tudi, da se po koncu štiridesetih let, ko dosežejo gospodinjstva v svojem življenjskem obdobju najvišje neto fiskalne izdatke, v Sloveniji neto fiskalni izdatki bistveno hitreje znižujejo kot v razvitih in najbolj dinamičnih gospodarstvih EU (M.Christl in M.Koppl-Turyna, 2025, Kyklos), zaposleni v Sloveniji torej v zadnji tretjini svojega delovnega obdobja (plačano) delovno učinkovitost zmanjšujejo opazno hitreje kot v najbolj dinamičnih in razvitih gospodarstvih EU.
Če se torej razpravlja o tem, da je potrebno podaljšati delovno aktivnost upokojencev, potem je potrebno predvsem ugotoviti, da so starostniki v Sloveniji premalo časa aktivni že pri redni zaposlitvi. Že podaljšanje efektivne delovne dobe za 2 leti bi praktično zaprlo primanjkljaj, ki se trenutno financira iz proračuna in s tem tudi nevtraliziralo relativno večje obremenjevanje aktivnih generacij v primerjavi z ustrezno obremenjenostjo upokojenih generacij, ko so te še bile aktivne, torej kršenje temeljnega načela pokojninskega sistema glede medgeneracijske solidarnosti, ki je pri nas v veljavi.
Glede na to, da je predlog zakona v fokus postavil skrb za mlade, bi še dodal, da je tudi opisano kršenje medgeneracijske solidarnosti eden od posrednih razlogov, zakaj se mladi odločajo za odhod v tujino.
Lahko zaključim, da je namesto uvajanja posebnega dualnega režima delovne aktivnosti za starostnike, potrebno podaljšati redno delovno aktivnost zaposlenih.
Omenjeni predlog zakona sicer ne bo povečal kršenje medgeneracijske solidarnosti, bo pa povečal intrageneracijsko nepoštenost v obravnavi posameznih segmentov zaposlenih oziroma upokojenih. Upoštevati je namreč potrebno, da imajo zaposleni, ki opravljajo težja fizična dela, opazno krajšo življenjsko dobo in še zlasti opazno manjše število zdravih let življenja po upokojitvi.
V ilustracijo je v tretjem stolpcu tabele 5 prikazano koliko manj let zdravega življenja lahko po upokojitvi pričakujejo »plavi ovratniki« v primerjavi z »belimi ovratniki«. Čeprav je Slovenija glede tega med najboljšimi državami v EU (verjetno tudi zaradi uspešnih sistematičnih programov presejevanja »Dora«, »Zora« in »Svit« ) je tudi v Sloveniji razlika 6.5 let. Pomeni, da bi predlagana sprememba (ugodnost) bila že v načelu bistveno manj dostopna za upokojence, ki so pri svoji redni zaposlenosti opravljali zahtevna fizična dela.
Na dlani je, da bi uveljavitev pravice do dualnega statusa bila intrageneracijsko izrazito nepoštena zakonska sprememba, V primeru, če bi do nje prišlo, bi morali biti nujno uveljavljeni sistematično različni zakonsko določeni pogoji za polno pokojnino (delovna doba in starostna meja za upravičenost do polne pokojnine). Odvisni bi morali biti od poklicnih značilnosti (v veljavnem sistemu so takšne izjeme le redke). Potrebno bi torej bilo določiti specifične vrednosti za delovno dobo in starostno mejo za različne segmentepoklicev. Saj bi v nasprotnem primeru nekateri segmenti zaposlenih zaradi povprečno večjih (slabših) zdravstvenih posledic redne delovne aktivnosti (v primeru nespremenjenih torej formalno enakih časovnih pogojev za redno upokojitev) in (ali) ustrezno krajše pričakovane življenjske dobe, bili že apriori v slabšem položaju od drugih glede možnosti vstopa v dualni program.
Od predlogov, ki jih obsega zakon, je znižanje stopnje davka na dodano vrednost za izbrane proizvode verjetno najbolj nevaren za finančnega ministra, ki bo moral implementirati zakonske predloge. Eksperimentiranje s segmentnim znižanjem stopnje davka na dodano vrednost uperjenim v povečanje konkurenčnosti se praviloma konča s povečanim davčnim izogibanjem (ki ga omogoča reklasifikacija proizvodov), manjšim davčnim izplenom, brez znižanja cen (torej tudi brez povečane konkurenčnosti proizvodov), s povečano dobičkonosnostjo zadnjih v verigi ponudnikov (praviloma trgovine) ter z zmedo v davčni kontroli. Zelo sveža-vzorčna ilustracija navedenih posledic znižanja stopnje davka na dodano vrednost za posamezne segmente proizvodov je bilo hrvaško znižanje stopnje davka na dodano vrednost za nekatere proizvode gostinstva z 25% na 13 % januarja 2020, uperjeno v povečanje atraktivnosti ponudnikov gostinskih storitev. Razen znatnega padca davčnega donosa, velikega povečanja davčne evazije, povečanja dobičkonosnosti ponudnikov gostinskih storitev ter zmede v davčni kontroli ni bilo nobenih drugih, še zlasti ne pozitivnih učinkov. Potemtakem ni prišlo niti do znižanja cen niti do večje s konkurenco vzpodbujene rasti ponudbe. Resnično preseneča, da navkljub takšnemu davčnemu fiasku, zaradi katerega je Hrvaška postala evropski primer, kako se ne reformira sistem davka na dodano vrednost, predlagatelji v predlogu zakona celo navajajo Hrvaško kot uspešen zgled znižanja davčne stopnje, ki mu je potrebno slediti!?
Ravno zaradi izogibanja takšnim posledicam je smiselno opozoriti na osnovna načela dobre prakse pri implementaciji davka na dodano vrednost (glej, na primer, OECD »International VAT/GST Guidelines«). Prvič, davek na dodano vrednost naj ima čim širšo davčno osnovo (s čim manj izjemami) ter eno davčno stopnjo. Drugič, meja za vstop v sistem davka na dodano vrednost naj bo čim višja. Tretjič, refundiranje naj bo avtomatizirano in čim hitrejše. In četrtič, kontrola računov naj bo digitalizirana (neposredno digitalno kontrolirana v davčnem uradu).
Na dlani je, da bo predlog zakona le še povečal kršenje prvega načela dobre prakse. Slovenija ima namreč formalno tri stopnje , normalno stopnjo 22%, znižano 9.5 in super znižano 5%, vendar je zadnja doslej uporabljena le za knjige, časopise in knjižnične storitve. Po predlogu zakona pa bo opazno velik segment prehrambnih proizvodov obdavčen po tej super znižani davčni stopnji.
Na osnovi pojasnil v materialu zakona sklepam, da je znižanje davčne stopnje davka na dodano vrednost uperjeno v dva cilja, v povečanje dinamike gospodarstva ter v lajšanje socialnega položaja najbolj ranljivih gospodinjstev.
Glede lajšanja socialnega položaja najbolj ranljivih gospodinjstev bi omenil, da je IMF (World Economic Outlook, April 2026: Global Economy in the Shadow of War, poglavje 1: "Global Prospects and Policies") odsvetoval državam, da bi posledice povečanih cen nafte in drugih surovin, do katerih je prišlo zaradi konflikta na bližnjem vzhodu, nevtralizirale s fiskalnim sproščanjem, torej tudi z zniževanjem potrošnih davkov (na primer, davka na dodano vrednost) in da naj socialno najbolj ranljivim segmentom prebivalstva pomagajo s povečanjem ozko ciljanih transferjev. Socialno ranljiva gospodinjstva bodo tako bolj podprta, fiskalno poslabšanje bo neprimerno manjše, cene pa bodo lahko vzpostavile novo ravnotežje in tako zmanjšale in restrukturirale porabo.
Predlog IMF je seveda še zlasti smiseln za nevtraliziranje posledic visokih cen bencina, saj znižanje davka na dodano vrednost (ali trošarin) pri bencinu opazno bolj koristi imovitejšim gospodinjstvom, kot socialno šibkejšim, saj porabijo ne le absolutno temveč tudi relativno več sredstev za bencin kot revnejša gospodinjstva (v času povečanja cen nafte zaradi uvedbe sankcij proti Rusiji, sem v Delu to dokumentiral tudi za Slovenijo).
Za presojo učinkov predlagane spremembe obdavčitve z davkom na dodano vrednost na dinamiko gospodarstvo je na razpolago obilica zelo natančnih in obsežnih študij (glej, na primer, tri najnovejše analize: IMF "Euro Area Inflation after the Pandemic and Energy Shock: Import Prices, Profits and Wages" (Working Paper No. 2023/131), Evropska Komisija "VAT Gap in the EU - Report 2025" (objavljena 2026) in OECD "Tax Policy Reforms 2025: OECD and Selected Partner Economies" (objavljena 2025)). Osnovni zaključki teh študij so podobni. V primerjavi z obdavčitvijo dohodka je obdavčitev potrošnje z davkom na dodano vrednost bolj prijazna za rast. Zato se praviloma v reformah s povečanim davkom na dodano vrednost nevtralizira negativne fiskalne posledice potencialnega zmanjšanja drugih davkov. Saj se z zmanjšanjem obdavčitve dohodkov bolj pospeši rast gospodarstva kot z zmanjšanjem davka na dodano vrednost. V primerjavi s trošenjem države pa navedene analize dokumentirajo, da ima zmanjšanje obdavčitve z davkom na dodano vrednost, pri sicer enakem poslabšanju fiskalnega salda, manjši učinek na rast v primerjavi s povečanjem trošenja države. Zaradi omenjenih relativno manjših distorzij pomembnih za rast, ki jih generira davek na dodano vrednost (tako glede na druge davčne oblike kot glede na trošenje države) ob istočasno veliki fiskalni izdatnosti, je stabilna specifikacija davka na dodano vrednost temelj dolgoročne fiskalne stabilnosti, še zlasti v državah s starajočim prebivalstvom.
Lahko potemtakem zaključim, da je omenjen predlog IMF glede povečanja ciljanega transferja socialno bolj ranljivim segmentom gospodinjstev, pri sicer enakem fiskalnem poslabšanju, ne le socialno bolj učinkovit, temveč tudi rasti bolj prijazen ukrep od znižanja obdavčitve segmenta potrošnega blaga z davkom na dodano vrednost. Predlagano znižanje davka na dodano vrednost je potemtakem zelo slab predlog za doseganje obeh ciljev omenjenih v materialu zakona.