Medijska kultura in digitalni vsakdan mladih

V okviru temeljnega projekta Medijski repertoarji mladih: socialni, politični in kulturni aspekti digitaliziranega vsakdana je Založba Fakultete za družbene vede, Univerze v Ljubljani s finančno podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS (ARRS) izdala poročilo o prvih ugotovitvah obsežnejše kvantitativne raziskave o rabah tehnologije in medijskih preferencah osnovnošolcev od 7. do 9. razreda in dijakov srednjih šol od 1. do 4. letnika.

 

Gre za prvo tovrstno raziskavo v Sloveniji, ki je vključila skupaj več kot 3.000 sodelujočih šolajočih se mladih. Rezultati o dostopu in rabi tehnologije, prevladujočih medijskih praksah in izbiri vsebin, pravilih uporabe tehnologije doma in v šolah ter digitalni pismenosti so prikazani glede na vzorec udeležencev, s poudarkom na morebitnih razlikah po spolu in/ali tipu šolanja. Spletna raziskava, ki je bila opravljena v času od marca do junija 2022, predstavlja le del ugotovitev znanstvenega raziskovalnega projekta Medijski repertoarji mladih, ki vsakdanje življenje mladostnikov obravnava skozi perspektivo medijskih študij in poglobljeno raziskuje vlogo sodobne tehnologije v življenju mladostnikov. Projekt namreč celostno proučuje vlogo sodobne medijske tehnologije in družbenih omrežij v sodobnem digitaliziranem vsakdanu mladih, in sicer na presečišču med seboj prepletenih družbenih sfer, ki imajo pri odraščanju mladostnikov odločilno vlogo: družine, izobraževalnih okolij in vrstniških kultur. Poročilo navaja predvsem sumarne ugotovitve spletne ankete, ki je bila izvedena s pomočjo izbranih slovenskih šol, in ponuja deskriptiven vpogled v medijske preference mladih, v njihove medijske navade in čas, ki ga preživijo z mediji, prav tako pa ponuja vpogled v nekatere medijske prakse in tehnološke veščine znotraj šol. V poročilu ekipa desetih raziskovalk in raziskovalcev s Fakultete za družbene vede in Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani prikaže sumarne rezultate na obeh vzorcih mladostnikov, pri čemer se načrtno posvečajo le nekaterim podatkom: predvsem dostopu, času in rabi digitalnih tehnologij, medijskim preferencam in prevladujočim družbenim platformam med mladostniki ter ožjemu vidiku medijske in digitalne pismenosti. Ponekod so podatki križani tudi glede na spol udeležencev, medtem ko bo, kot izpostavljajo avtorji, podrobnejša analiza povezav z drugimi sociodemografskimi dejavniki opravljena šele v naslednjih fazah projekta.

Iz poročila: »Izkaže se, da po časovni oceni vsaj med osnovnošolci prednjačijo tri naprave – pametni telefon, televizija in računalnik, ki jih po večini uporabljajo od 1 do 3 ure dnevno, pri čemer dobra četrtina osnovnošolcev pametni telefon uporablja celo pogosteje – od 3 do 5 ur dnevno. Časovna vpetost v rabo pametnega telefona je med srednješolci še večja, saj ga večina (43 %) uporablja od 3 do 5 ur dnevno, dobra četrtina (27 %) pa kar od 5 do 10 ur dnevno.«

Raziskovalce in raziskovalci pri temeljnem projektu Medijski repertoarji mladih: socialni, kulturni in politični aspekti digitaliziranega vsakdana so se leta 2022 posvetili konceptualizaciji in izvedbi kvantitativne raziskave, da bi razširjenost zaznanih digitalnih praks in izkušenj z medijskimi tehnologijami, ki so jih ujeli v poglobljenih skupinskih pogovorih z mladimi, preverjali še med splošno osnovno- in srednješolsko populacijo. Zanimalo jih je, kakšne so prevladujoče tehnokulture v domovih mladostnikov, kakšen dostop imajo do različnih komunikacijskih in medijskih tehnologij, kje in kako pogosto jih uporabljajo, kaj z njimi počnejo in kako se s tehnologijami srečujejo zunaj doma, predvsem v šolah in med vrstniki. Gre za prvo tovrstno nacionalno raziskavo, ki medijske repertoarje mladostnikov zajema na presečišču ključnih družbenih sfer v času odraščanja, kar praviloma proučujejo tudi mednarodno primerljive raziskave. Kvantitativne podatke so zajemali prek spleta z metodo strukturiranega anketnega vprašalnika. S spletnim vprašalnikom so tako zbirali podatke o družinskem digitalnem medijskem okolju, medijskih subkulturah mladih ter apropriaciji medijskih tehnologij doma in med poukom v šolah. Udeležence v raziskavi so spraševali o tem, katera omrežja in aplikacije sploh uporabljajo, kdaj in katere vsebine prek njih konzumirajo, kako do medijev in medijskih tehnologij dostopajo, kaj tam počnejo in kako se na digitalne tehnologije odzivajo njihovi starši, vrstniki in učitelji.

Iz poročila: »Ko smo osnovnošolce vprašali, kakšna pravila imajo v družini glede dostopa in uporabe različnih naprav (glej sliko 11), se je izkazalo, da so naprave, kot npr. telefon, računalnik, tablica, praviloma dovoljene v prostem času kot sprostitev (81 %), prav tako pa so večini dovoljene ob gledanju televizije (68 %) in pred spanjem (58 %). Med situacijami oziroma aktivnostmi, ko večini osnovnošolcev raba tehnologij ni dovoljena, pa so skupni obedi (65 %), branje (59 %) in učenje (56 %).«

V sklepnem delu poročila raziskovalke in raziskovalke, ker gre šele za prvi prikaz delnih rezultatov obsežne anketne situacije, namenoma niti ne povzemajo niti ne izpeljujejo dokončnih sklepov o zapisanem. Namesto tega se oprejo na spoznanja o nekaterih značilnostih odraščanja slovenske mladine iz 90. let prejšnjega stoletja, saj lahko ta, kot menijo, služijo kot poučna refleksija sedanjih razmer, hkrati pa tudi kot primerjalna orientacijska točka za iskanje morebitnih obratov znotraj sodobnih mladinskih kultur. Nazadnje izpostavijo vprašanje, ali sodobne tehnologije in družbena omrežja nastopajo kot tehnologije »premoščanja razlik« med mladostniki ali pa tudi na tej ravni delujejo kot akter, ki generacijo mladih medsebojno razdvaja oz. notranje ločuje, ter kakšna je pri tem vloga družinskih in edukacijskih domen. Takšne in podobne dileme bodo, kot napovedujejo, obravnavali v naslednjih poročilih in objavah, ki bodo izhajale iz predstavljene anketne situacije in drugih primerljivih študij.

Iz poročila: »Ko smo učence vprašali, s katerimi praksami, spodbudami in prepovedmi, povezanimi z digitalnimi tehnologijami, se srečujejo v šolah, so množično identificirali predvsem dva modela vključevanja tehnologij. Prvi, najpogostejši se nanaša na uporabo video gradiv, povezanih s snovjo (85 %), drugi pa predvsem na opozorila o nevarnosti digitalnih naprav (79 %). Kar se tiče dostopa, je raba telefonov praviloma prepovedana, razen med odmori, kar pa poroča le manjšina otrok (12 %), podobno je med poukom (10 % osnovnošolcev). Nekaterim kljub vsemu šola nudi priložnost tudi za dostop do računalniških naprav, ki jih doma nimajo (34 %), le dobra petina osnovnošolcev (22 %) pa ocenjuje, da jih učitelji spodbujajo k uporabi digitalnih tehnologij. Vsaj na prvi pogled podatki kažejo, da je v srednjih šolah malce liberalnejši odnos do medijev in tehnologij v primerjavi z osnovnimi šolami. Po poročanju dijakov namreč lahko sklepamo, da njihovi učitelji pogosteje uporabljajo medije za ponazarjanje učne snovi (86 %) ter jih k rabi medijev in tehnologij tudi spodbujajo (39 %). Tudi uporaba telefonov v srednjih šolah je praviloma dovoljena, vsaj med odmori (86 %), pri petini (20 %) pa tudi med poukom.«