Nacionalno poročilo o kakovosti šolstva

V organizaciji Ministrstva za vzgojo in izobraževanje je 9. aprila 2026 na Brdu pri Kranju potekala nacionalna konferenca Krepitev in evalvacija kakovosti v sistemu vzgoje in izobraževanja – KEKS. Dogodek je bil namenjen poglobljenemu razmisleku o tem, kaj kakovost v vzgoji in izobraževanju pomeni danes in kako jo želimo kot skupnost razvijati v prihodnje.

^{Minister za vzgojo in izobraževanje dr. Vinko Logaj je na konferenci izpostavil številne prednosti slovenskega sistema vzgoje in izobraževanja, ki je dostopen, ima močno javno mrežo, nenazadnje pa predvsem kakovostne strokovne delavke in delavce. Ob tem je poudaril, da je kakovost vselej proces nenehnega preverjanja, prilagajanja in izboljševanja v hitro spreminjajočem se svetu: »Naša naloga na ravni države je, da zagotovimo stabilen, predvidljiv in pravičen okvir delovanja. Okvir, ki temelji na zaupanju v stroko, a hkrati na jasnih ciljih in odgovornosti. Okvir, ki omogoča razvoj, ne pa zgolj vzdrževanja obstoječega stanja. Kakovost nastaja v učilnicah, vrtcih, zbornicah in v odnosih med ljudmi. Sistem, ki ne prenese razprave, ni kakovosten sistem. Sistem, ki zna poslušati in se učiti, pa ima prihodnost.«}

Poleg znanja v ospredju tudi pravičnost, dobrobit, odnosi in profesionalni pogoji dela učiteljev

Na konferenci je bilo prvikrat v celoti predstavljeno tudi Nacionalno poročilo o kakovosti sistema vzgoje in izobraževanja v Sloveniji, ki je nastalo v okviru projekta Analitsko središče in predstavlja pomemben mejnik v razvoju slovenskega šolstva. Poročilo ni zgolj pregled stanja, temveč razvojno orodje. Njegov namen je, da sistemu ponudi reflektiran pogled nase, prepozna ključne izzive in usmeri prihodnje ukrepe. Pripravljavci dokumenta poudarjajo, da mora kakovost temeljiti na podatkih in sistematičnem spremljanju ter da mora sistem – tako kot posamezne šole – razvijati sposobnost samorefleksije in izboljševanja.

Nacionalno poročilo o kakovosti sistema vzgoje in izobraževanja v Sloveniji kakovost šolstva razume celostno. Ne omejuje se le na učne dosežke, temveč vključuje tudi pogoje, v katerih ti nastajajo, ter sposobnost sistema za lastno izboljševanje. Osredotoča se na štiri ključna področja: dosežke učencev, varno in spodbudno učno okolje, profesionalno delovanje učiteljev ter sistem ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti (samoevalvacijo). Tak pristop odraža sodobno razumevanje izobraževanja, kjer poleg znanja v ospredje stopajo tudi pravičnost, dobrobit, odnosi in profesionalni pogoji dela učiteljev.

Dosežki učencev: trdni temelji, a zaskrbljujoči trendi

Poročilo potrdi, da ima slovenski izobraževalni sistem več pomembnih prednosti: vključenost otrok v obvezno izobraževanje, denimo, je zelo visoka, večina dijakov uspešno zaključi srednješolsko izobraževanje, na nekaterih področjih, zlasti v naravoslovju, pa Slovenija dosega stabilne in mednarodno primerljive rezultate. Ob tem se ob natančnejšem pogledu razkrije, da v zadnjih letih prihaja do upada bralne, matematične, naravoslovne, računalniške in informacijske pismenosti ter državljanske vednosti – povprečni dosežki na omenjenih področjih so ob koncu obveznega izobraževanja celo najnižji doslej. Delež učencev, ki dosegajo najvišje ravni znanja, pri mlajših stagnira, pri starejših pa upada. Leta 2022 je najvišje ravni znanja pri matematiki doseglo devet odstotkov petnajstletnikov, pri naravoslovju osem odstotkov, pri bralni pismenosti štiri odstotke.

 

 

V poročilu je posebej poudarjeno, da kakovosti ni mogoče meriti le s povprečnimi rezultati, temveč tudi s pravičnostjo sistema. V Sloveniji socialno-ekonomski položaj, migracijsko ozadje in druge okoliščine še vedno pomembno vplivajo na učne dosežke, kar pomeni, da sistemu izhodiščnih razlik ne uspe dovolj učinkovito zmanjševati. Vpliv socialno-ekonomskega statusa družine in jezika je močan tudi pri otrocih priseljencih, ki izkazujejo nižje učne dosežke kot nepriseljenci. V Sloveniji sicer petnajstletniki izpostavljajo, da so učitelji bolj diskriminatorni do učencev iz drugih kultur, kot o tem poročajo njihovi vrstniki iz držav OECD. Prav tako zaznavajo tudi manjšo podporo učiteljev.

Varno in spodbudno učno okolje

Na področju varnega in spodbudnega učnega okolja poročilo pokaže, da se učenci večinoma počutijo varne in izkazujejo določeno pripadnost šoli, vendar hkrati zaznavajo manj podpore s strani učiteljev kot njihovi vrstniki v drugih državah.

 

Učitelji se ob tem pogosto ne počutijo dovolj usposobljene za delo v sodobnih, raznolikih učnih okoljih. Največje vrzeli se kažejo na področju socialno-čustvenega učenja, dela z raznolikimi skupinami učencev in ustvarjanja vključujočega okolja. V poročilu je zato jasno poudarjeno, da sodobna šola od učiteljev zahteva širši nabor kompetenc, kot jih sistem trenutno sistematično razvija.

Kakovosti šolstva ni brez kakovosti učiteljskega poklica

Osrednje sporočilo poročila je, da kakovosti šolstva ni mogoče razumeti brez kakovosti učiteljskega poklica. Učitelji niso zgolj izvajalci učnih načrtov, temveč nosilci učnega procesa, odnosov, vključevanja in razvoja sistema.

Kljub temu poročilo pokaže, da je učiteljska kariera na številnih točkah sistemsko šibko podprta. Začetno izobraževanje sicer zagotavlja dobro predmetno znanje, vendar učitelje slabše pripravi na kompleksnost dejanskega pedagoškega dela, zlasti na področju odnosov, inkluzije in vodenja razreda. Vstop v poklic pogosto poteka brez dovolj strukturirane podpore, saj večina začetnikov ni vključena v formalne programe uvajanja.

 

Tudi nadaljnji profesionalni razvoj ni dovolj učinkovit. Učitelji se sicer pogosto udeležujejo izobraževanj, vendar njihov vpliv na prakso ostaja omejen, saj sistem nima jasnih mehanizmov za ugotavljanje potreb in presojo kakovosti programov. Ob tem se učitelji soočajo z zahtevnimi delovnimi pogoji, časovnimi obremenitvami in stresom, poklic pa je premalo družbeno cenjen. Poseben problem predstavlja tudi pomanjkanje učiteljskega kadra, ki postaja vse izrazitejši sistemski izziv.

Iz poročila v skladu z zapisanim izhaja zelo jasno opozorilo, da je učiteljski poklic ključni dejavnik kakovosti sistema, hkrati pa je sistemsko podhranjen glede podpore, razvoja in priznanja. Brez celovite skrbi za učitelje – od študija do delovnih pogojev in družbenega ugleda – dolgoročne kakovosti izobraževanja ni mogoče zagotavljati.

 

Samoevalvacija - jedro zagotavljanja kakovosti

Posebno poglavje poročila je namenjeno samoevalvaciji, ki je v slovenskem sistemu formalno postavljena v jedro zagotavljanja kakovosti. V praksi pa se pogosto kaže kot administrativna obveznost, ki ni dovolj povezana z razvojnim načrtovanjem šol in vrtcev.

Sistem ni enotno urejen, podpora zavodom je neenakomerna, poročanje pa nepovezano, zato država nima celovitega vpogleda v dejansko izvajanje samoevalvacije. Posledično ta pogosto ne deluje kot mehanizem izboljševanja, ampak kot formalni proces brez večjega vpliva na prakso.

_{Vir: Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ter Nacionalno poročilo o kakovosti sistema vzgoje in izobraževanja v Sloveniji}