Nasloviti konkretne težave mladih raziskovalcev in asistentov

Aktiv mladih raziskovalcev in asistentov SVIZ zagovarja celostno izboljšanje položajev mladih raziskovalcev in asistentov

Vodja Aktiva mladih raziskovalcev in asistentov SVIZ dr. Marko Gavriloski je v ponedeljek, 30. 1. 2023, v oddaji Studio ob 17.00 na Radiu Slovenija predstavil najočitnejše težave mladih raziskovalcev in asistentov. V pogovoru so sodelovali tudi minister za visoko šolstvo, znanost in inovacije dr. Igor Papič, prof. dr. Blaž Zupan s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani ter dr. Maya Petek, podpredsednica društva Mlada akademije in raziskovalka na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru.

Vabimo vas k poslušanju pogovora na povezavi – klik!

Zaradi radijskega formata, ki zahteva krajše in s tem tudi manj poglobljene vsebine, v nadaljevanju objavljamo daljše odgovore Aktiva MRA SVIZ na zastavljena vprašanja.

Kateri vidiki pri pogojih dela mladih raziskovalcev, asistentov se kažejo kot največja težava? Kaj so razlogi, zaradi kateri morda ravno najbolj nadarjeni ne vidijo znanosti kot prave perspektive?

Najprej moramo pojasniti razliko med pogoji dela mladih raziskovalcev, raziskovalcev v okviru drugih projektov ter pogoji dela asistentov. Tudi pri asistentih je treba razlikovati med asistenti, ki so kot pedagoški kader zaposleni na fakultetah, ter tistimi, ki so zaposleni v raziskovalnih inštitutih. Medtem ko so mladi raziskovalci financirani s strani ARRS-ja (Javne agencije za raziskovalno dejavnost) in imajo za opravljanje svojih raziskav tako čas kot tudi sredstva za kritje materialnih stroškov, pa asistenti praviloma poleg doktorskega študija opravljajo še pedagoško delo, ki jim predstavlja vir zaslužka, doktorsko raziskavo pa opravljajo poleg tega dela, od njih pa se še pričakuje sodelovanje na fakulteti, v okviru drugih projektov, pisanje člankov itd. Iz tega vidika so njihovi pogoji slabši, a tega pravzaprav na sistemski ravni niti ne moremo spreminjati, razen da izboljšamo plačna izhodišča; čeprav obstajajo tudi možnosti za izboljšanje delovnih pogojev asistentov na fakultetah (manjša obremenitev, več razvojne naravnanosti v okviru posameznih fakultet, boljša podpora mentorjev itd.).

Kar druži mlade raziskovalce in asistente je ravno njihov nezavidljiv začetni položaj, ko bi morali vso svojo energijo, čas in potencial vlagati v doktorsko raziskavo na izbranem znanstvenem področju, namesto tega pa so mnogi soočeni s prekarnostjo, iskanjem dodatnih virov zaslužka, izkoriščanjem in drugimi pritiski s strani nadrejenih. Težavo zaznavamo tudi v tem, da gre za izjemno raznolika področja in različne institucije, na katerih delujejo te osebe – skupni imenovalec pa so zgolj nazivi, v katere so imenovani. Zato je tako težko podajati pavšalne ocene, ker so nekateri pogoji boljši od drugih, vse pa druži slabo plačno izhodišče, ki se dejansko potegne tudi v nadaljevanje kariere, kar se kaže kot nenehna odvisnost od projektov, iskanje sredstev, negotovost itd.

Ostale težave pa so razpršene in jih težje naslavljamo sistemsko, ker se dotikajo slabših pogojev dela – predvsem z vidikov izkoriščanja, hierarhičnih pritiskov, medosebnih odnosov in podobno. Aktiv mladih raziskovalcev in asistentov v okviru Sviza je nastal ravno zato, da bo lahko naslovil to raznolikost, zagovarjal njihove potrebe in izboljšanje pogojev dela in plačil ter Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in inovacije ponudil možnosti za izboljšanje.

Kar se drugega vprašanja tiče, ki se dotika razlogov, pa so ti verjetno različni glede na znanstveno področje. Tako lahko v okviru tehniških, medicinskih, biotehniški in naravoslovnih znanostih oziroma sektorjih govorimo predvsem o boljših plačilnih pogojih. Predvsem na področjih STEM so plače dvakrat do trikrat višje za praktično enak nivo izobrazbe, ki ga zahteva tudi pridobitev MR. Perspektivni kandidati, ki se tako ne prijavijo na MR, odidejo v gospodarstvo ali v tujino. S tem pa v ekonomskem (in verjetno tudi še kakšnem vidiku) praktično ne moremo konkurirati.

To heterogeno skupino mladih raziskovalcev, asistentov in raziskovalcev predstavljajo mladi na začetku kariere, ki si morda želijo ustvariti družino in načrtovati prihodnost, vendar je to ob trenutnih plačnih izhodiščih praktično nemogoče. Zakaj? Pozicije MR-jev zagotavljajo financiranje zgolj za obdobje opravljanja doktorata, praviloma štiri leta, nato pa služba ni zagotovljena. Tako nekih dolgoročnih načrtov ne morejo narediti, kreditov za stanovanja ne morejo dobiti. Posledično bodo najperspektivnejši odšli tja, kjer jim bo to omogočeno.

 

A si lahko obetamo boljše razmere v boju za projekte? Morda več celostne podpore, pomoči pri prijavah?

T. i. nenehni boj za projekte lahko razumemo kot eno od težav prekarizacije, saj vzpostavlja negotovost in življenje od projekta do projekta. Nenehno skakanje iz projekta na projekt vpliva tudi na mednarodno sodelovanje, saj nenehno potrebujemo nove in nove partnerje, hkrati pa ni dolgoročnih shem financiranja, ki bi vplivale na kakovostno mednarodno sodelovanje in s tem zagotavljale vrhunsko znanost.

Delo na projektih pa močno vpliva tudi na kadrovanje, saj se marsikoga z namenom zapolnjevanja odstotkov zaposlitve vključuje v projekte, ki morda ne sodijo na primarno njihovo področje. Na fakultetah se dogaja, da se asistente vključuje na predmetna področja, ki jih sami ne bi izbrali glede na lastno raziskovalno področje in tako dejansko zapolnijo prazna mesta, čeprav ne gre za njihova področja dela. S takim načinom pa izčrpavamo potenciale teh oseb.

 

Mentorji so ključni za uspešno raziskovalno kariero. Kako ocenjevati njihovo mentoriranje?

Podobno kot so področja raznolika, so tudi mentorji; zato bi se težko opredelil do tega in podal neko splošno oceno. Obstajajo vrhunski, odlični mentorji, ki maksimalno podpirajo svoje doktorske študentke in študente ter so ključni za kasnejše preboje teh oseb. Hkrati pa vemo za primere zelo slabih mentoriranj. Težava pa je v tem, da mladi raziskovalci oziroma kar vsi doktorandi praktično nimajo nekih vzvodov, s katerimi bi lahko rešili primere slabega mentoriranja, ker je njihova zaposlitev odvisna od naklonjenosti mentorja. Obstajajo sicer pravilniki, ki bi naj urejali ta vprašanja, vendar gre velikokrat zgolj za pravilnike, ki so sami sebi namen. Mentorji so povečini hierarhično najvišje v akademsko-raziskovalni sferi in sankcij za slabo vodenje ali še kaj drugega praktično ni, čeprav je možno mentorja zamenjati. A kaj dejansko to pomeni? Navsezadnje ta oseba ostaja v instituciji in deluje na enakih področjih, kot bo sodeloval bodoči doktorand, zato se velikokrat zgodi, da doktorski študenti preprosto potrpijo oziroma se znajdejo po svoje z namenom izogiba povračilnih ukrepov.

 

Kako bolje vpeti znanje mladih znanstvenikov in znanstvenic v dobro družbe?

Eden izmed ključnih premikov, ki bi se moral zgoditi, je pri spremembi razumevanja znanosti. Dokler bomo del družboslovja in celotno humanistiko pojmovali skozi tržno perspektivo, do takrat se nam bo ta del znanosti zdel nepotreben, nekoristen, nesmiseln in predvsem finančno potraten. Kot družba in država moramo poskrbeti, da se določene teme, vsebine in področja razvijajo ne glede na dobičkonosnost, ker bodo to znanje in vsebine koristile vsem na dolgi rok. Tako znanje vnovčimo kasneje tako, da imamo izobražene ljudi; ljudi, ki znajo misliti, ki so pismeni, ki razumejo kontekst, ki so čustveno inteligentni, družbeno odgovorni, pravični ter z visoko stopnjo integritete itn. Problemi te družbe, kot so podnebna kriza, neenakost, neustrezni ekonomski modeli, migracije, prehrana, pitna voda idr. ostajajo in definitivno ne smemo humanistike in družboslovja pustiti ob strani ob reševanju teh problemov. Ker nam dejansko zmanjkuje časa.

 

Kdor bi morda želel ali potreboval več informacij o delu Aktiva mladih raziskovalcev in asistentov SVIZ, se lahko obrne na vodjo aktiva dr. Marka Gavriloskega (Marko.Gavriloski@pef.upr.si, 040 472 222)