Dispanzer za zaposlene v umetnosti in kulturi

SVIZ je pred dnevi ministra za kulturo mag. Zorana Pozniča spomnil na zaveze in obljube glede ustanovitve oziroma vzpostavitve specialistične zdravstvene ambulante za zaposlene v kulturi. Za zainteresirane v nadaljevanju te strani navajamo nekaj dodatnih pojasnil, zakaj je pobuda pomembna in zakaj bi kolegice in kolegi, zaposleni v umetnosti in kulturi, potrebovali posebno ambulanto, ki bi se posvetila problematiki zdravstvenega varstva kulturnikov.

Po obstoječi veljavni zakonodaji mora imeti vsaka organizacija svojega strokovnega sodelavca, torej varnostnega inženirja, in pooblaščeno inštitucijo, torej specialistično ambulanto medicine dela, ki mora delovati preventivno, namen pa je preprečevanje nastanka poklicnih bolezni, zdravstvena obravnava poklicnih bolezni in njihovih posledic ter vodenje in arhiviranje podatkov o bolezenski spremembah pri različnih kategorijah zaposlenih. Opravljanje obdobnih pregledov na tri ali pet let, kar je sedanja praksa, je ob dejstvu, da je delovno mesto premalo znano ali pa sploh ne, da ni urejen hiter dostop zdravnika do obolelega ali poškodovanega ter da na tem področju medicinske obravnave ni dovolj izkušenj in znanj, pri čemer je govor o delovnih mestih, ki vključujejo istočasno intenzivno izpostavljenost tako fizikalnim kot kemijskim in psihičnim obremenitvam, praktično brez teže. Zato je iz vrst zaposlenih v kulturi prišla pobuda, da bi bilo nujno imenovati zaupnika za zdravstveno varstvo zaposlenih in honorarno zaposlenih ter vzpostaviti specialistično ambulanto za vse, ki delajo na področju umetnosti. Pobudo so prvi predstavili predstavniki interesnih skupin s področja kulture in umetnosti, zlasti uprizoritvenih umetnosti (Združenje dramskih umetnikov Slovenije, Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev, Društva avdiovizualnih igralcev). Strokovna javnost je že pripravila izhodišča za ureditev zdravstvene oskrbe ustvarjalcev različnih umetnosti oz. ustanovitev t. i. specialistične ambulante. Pobudo v celoti podpira tudi SVIZ.

V dejavnostih, ki pritičejo področju kulture, so dela, ki jih opravljajo ljudje s poklicem umetnika. Gre za najtežje zaposljive, visoko izobražene kadre z veliko motivacijo za delo in željo po ustvarjanju nečesa, kar še ne obstaja, tistega, kar nastaja iz nič in s težnjo po iskanju nečesa, kar lahko človek, umetnik oblikuje v pisani, zapeti, v glasbo ujeti besedi, v kamnu, bronu, glini, v risbi in slikah, v igri in plesu, v fotografiji, ali s pomočjo tehnologij. Kar nastaja in nastane, je umetniško delo in sooblikuje duhovno jedro skupnosti, ki ji umetnik pripada, izraža njene vrednote in enkratnost, ter priča o neponovljivi istovetnosti družbe v določenem zajetju časa. Tako kot smo vsi, so tudi ta dela zapisana minljivosti. Da bi se ohranila in zanamcem pričala o času, ki ga živimo, ali o vedenju, znanju in o pretekli dobi, si skupnost to hotenje zagotavlja s pomočjo poklicev, ki skrbijo za ohranjanje narodne dediščine. In sicer v različnih okvirih določenih področij, v različnih ravneh strokovne obravnave, ki jim določeno ustvarjeno, ohranjeno, ali odkrito umetniško delo pripada. Na ta način je novim rodovom omogočeno odkrivanje nekdanjih vedenj, značilnosti, znanj, pa tudi strasti in lepote iz preteklosti. Tako kot je delo kiparja, ki stremi k popolnosti in vrhunskosti, podvrženo posebnim vrstam izpostavljenosti, ki škodujejo zdravju, je nevarnemu položaju, spojinam in prašnim delcem izpostavljen tudi varuh njihovih del. Delo restavratorjev je navkljub zaščiti delo, ki pomeni vsakodnevno ravnanje z nevarnimi rakotvornim spojinami, plesnijo, prahom, delo, ki se ga opravlja pretežno v sključenem položaju ali na gradbenih odrih, ob umetni svetlobi ... Na prostem ali v delavnicah, večinoma stoje. Obremenitve okončin, zapestnega prehoda, sklepov in hrbtenice so neizmerne ter terjajo posebno in takojšnjo zdravstveno obravnavo, sicer se delo maloštevilnih strokovnjakov ustavi. Podobne težave pestijo vse zaposlene v poklicih, ki spadajo v področje kulture in umetnosti. Gre za poklicne glasbenike, vrhunske instrumentaliste, plesalce, igralce, slikarje, kiparje, oblikovalce ter za vse pri njihovemu delu podporne službe, s katerimi sodelujejo v enakih okoljih, podobnih razmerah, obremenitvah in tveganjih za zdravje. Pogostost obolelosti za kroničnimi boleznimi zaradi neregularnega delovnega časa, podaljšanja delovnika, nočnega dela, sevanj, vpliva psiholoških stresorjev na organizem … je ob okvarah, nastalih vsled narave del, tolikšna, da zaposleni na področjih omenjenih del potrebujejo vsakodnevni in hiter dostop do specialistične zdravstvene obravnave. Ta zavest je sprožilec v ozadju pobude o ustanovitvi specialistične zdravstvene ambulante za zaposlene v kulturi, ki se v tujini udejanja že od konca devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Številne bolezni in poškodbe nekaterih poklicev s področja kulture so posledica neurejenega varstva zdravja pri delu. Navedemo lahko nekatere primere: instrumentalisti in plesalci, ki se soočajo s sindromom čezmerne obremenitve in posledičnimi poškodbami ter kostnomišičnimi boleznimi. Slikarji, kiparji in keramiki obolevajo za rakavimi boleznimi zaradi karcinogenosti materialov (kot so pigmenti svinca, živega sreba, niklja, arzena, aluminija, mangana, kadmija, kobalta, kroma, cianidov, težkih kovin, benzidina ter topil petroleja, terpetina), s katerimi delajo, kiparji pa zaradi izpostavljenosti kamnu, keramiki, vosku, plastiki, vibracijskim boleznim, boleznim novih tehnologij (škodljivi delci v 3D tiskalnikih), okvari sluha (razvoj zaznavne naglušnosti) itd.; igralci so ranljivi zaradi hrupa, slabe osvetlitve oz. bleščanja, nezavarovanih robov odra, težkih odrskih kulis in rekvizitov, respiratornih iritantov, pirotehničnih sredstvev, psiholoških dejavnikov tveganja itd.; za restavratorje je kritičen sindrom rotatorne manšete ramenskega sklepa. Dejavniki tveganja so še neregularni delovni čas, podaljšani delovnik, nočno delo, psihološki stresorji in prekarnost.

Zaposleni s področja umetnosti in kulture tako redno opozarjajo, da so okolja, prostori, delovna sredstva in materiali, s katerimi delajo, neustrezni, celo nevarni z vidika osnovnih standardov za varovanje zdravja oz. preprečitev poškodb. Ustvarjalci se polega tega soočajo še z zahtevami in posledično pritiski zaradi npr. izvedbe programa oz. sporeda predstav, koncertov in drugih dogodkov, rokov za dokončanje dela, zahtev vlagateljev in omejevanja stroškov, ki silijo zaposlene oz. ustvarjalce k tveganim ravnanjem in opustitvi skrbi za lastno zdravje, pri čemer so še posebej prizadeti prekarni delavci. To posledično vodi do poškodb in dolgotrajnih bolezenskih stanj, kar lahko pomeni izgubo dela, službe, konec kariere, poslovnih in poklicnih priložnosti. Žal velja tudi, da pogosto splošni zdravniki nimajo posebnega posluha za poklicna tveganja, zato bi bil dostop do t. i. specialistične ambulante nujen. Zaradi številnih posebnosti njihovega dela in ustvarjanja pa se predlaga tudi beneficiran staž za nekatere poklice, pri katerih so tveganja še posebej izrazita.