Ljubljana, 5. 12. 2023

Pomanjkanje zaposlenih v vrtcih in šolah

Skupina za pripravo Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja 2023–2033 (NPVI) je 28. novembra 2023 v prostorih Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem v Kopru pripravila javno predstavitev mnenj o kariernem razvoju in pomanjkanju strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju v Sloveniji.

Namen posveta, kot je bil napovedan, je bil pridobiti mnenja in stališča strokovne in širše javnosti o kariernem razvoju in pomanjkanju strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju ter ugotoviti, kako bodo predlogi naslovljeni v okviru nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja 2023–2033. Na štiriurnem dogodku, ki se ga je udeležila tudi predstavnica Sviza, so bili predstavljeni prispevki o ugledu in privlačnosti učiteljskega poklica, o promociji pedagoškega dela, kariernem razvoju strokovnih in vodstvenih delavcev v vzgoji in izobraževanju, pomanjkanju strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju, vstopanju v pedagoški poklic ter statusu in avtonomiji učitelja.

 

Diplomanti po koncu študija ne vstopijo v pedagoški poklic, že zaposleni odhajajo iz vzgojno-izobraževalnega sistema

V uvodu v posvet je dr. Mara Cotič, dekanja Pedagoške fakultete v Kopru, poudarila, da je tema napovedane razprave zaskrbljujoča, a da pomanjkanje zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v Sloveniji dejansko predstavlja veliko težavo. Pri tem ta po njenih besedah sicer ni v premajhnem vpisu na pedagoške fakultete, temveč smo soočeni z dejstvom, da diplomanti po zaključku študija ne vstopijo v poklic, za katerega so se izšolali. Veliko jih odide delat v trgovino, med razlogi pa navajajo, da je pedagoško delo preveč stresno, da prinaša preveč trdega dela s starši, da je v šolah preveč odvetnikov.

Dekan Pedagoške fakultete v Ljubljani in vodja skupine za pripravo Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja 2023–2033 dr. Janez Vogrinc je v nadaljevanju predstavil poteka dela v skupini, ki naj bi do konca januarja leta 2024 opravila temeljit razmislek o sistemu vzgoje in izobraževanja ter pripravila cilje in načrte za implementacijo opredeljenih ciljev v šolski sistem. Podčrtal je, da je aktualni posvet namenjen razpravi o temelju pedagoškega dela, saj namreč vzgojno-izobraževalni sistem brez zavzetih, zadovoljnih pedagoških delavcev ne more biti uspešen oziroma je obsojen na neuspeh. Enako kot njegova predhodnica je izpostavil, da je, če je v preteklosti držalo to, da se je nekdo, ki je diplomiral na pedagoškem študijskem programu, zatem zaposlil v šolstvu, zdaj situacija drugačna: mnogi se zaposlijo drugje, mnogi pa odhajajo iz poklica pozneje. Potrdil je, da je vpis v pedagoške programe stabilen, da je stabilno tudi število diplomantov, a kadra primanjkuje. Kot problematičnega je izpostavil premajhen vpis v nekatere študijske programe – denimo za področje matematike, fizike … Kadrovsko politiko je treba po besedah dekana načrtovati dolgoročno, razmisliti je treba o delovnih pogojih, kariernem razvoju, predvsem pa o odnosu celotne družbe do učiteljskega poklica, do vzgoje in izobraževanja. Med pomembnimi dejavniki – a ne kot ključnega – za pomanjkanje kadra v šolstvu je izpostavil plačilo, poleg tega pa še vse večjo zahtevnost in kompleksnost pedagoškega dela. Izpostavil je tudi, da bo treba ponovno definirati avtonomijo učitelja in odnos med učitelji in učenci ter razmislek, da mladi na fakulteti ne pridobijo vseh spretnosti, ki so potrebne za opravljanje pedagoškega poklica (digitalizacija, vsebine za trajnostni razvoj). Po besedah dr. Janeza Voginca smo pri ustvarjanju varnega in spodbudnega okolja v šolskem prostoru pravzaprav zapostavili zaposlene, jim odvzeli del avtonomije. Podčrtal je, da si vzgojno-izobraževalni prostor v Sloveniji ne sme privoščiti, da bi v okoliščinah, kakršne so trenutno, sploh še kdo zapustil pedagoški poklic: »Potrebujemo zavzete zaposlene, ki bodo zgled mladim, vzgojno-izobraževalni sistem mora pri tem nuditi podporo. V Beli knjigi iz leta 2011 smo predlagali uvedbo četrtega strokovnega naziva, po enajstih letih je bil sprejet, a bo treba še počakati, da bo zaživel. Šolski sistem potrebuje premišljene rešitve, a vseeno ne prepočasne, politika pa mora prisluhniti strokovnim argumentom.«

 

Načrtovanje vpisa v pedagoške študijske programe bi bilo treba nasloviti že v osnovni šoli

Minister za vzgojo in izobraževanje prof. dr. Darjo Felda je v nadaljevanju dogodka izrazil pričakovanje, da bo ministrstvo na posvetu pridobilo pomembne napotke, kako iziti iz začaranega kroga pomanjkanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju, s katerim se ne srečuje samo Slovenija, temveč je problematika pereča v vsej Evropi in širše. Dotaknil se je statusa in avtonomije učitelja, vloge staršev in odnosa celotne družbe do vzgojno-izobraževalnega dela.

Vodja podskupine za strokovni razvoj v skupini za Nacionalni program vzgoje in izobraževanja 2023–2033 dr. Amalija Žakelj je spregovorila o kariernem razvoju, začetnem izobraževanju, odločanju za poklic, vstopu v poklic, prvih letih dela v šoli, strokovnem in kariernem razvoju vodstvenih delavcev, saj se usposabljanje ne konča z dokončanjem izobraževanja. Spomnila je, da pri začetnem izobraževanju fakultete same poskrbijo za akreditacijo pedagoških študijskih programov in da so merila za vpis v pedagoške študije večinoma poenotena. Načrtovanje vpisa v pedagoške študijske programe bi bilo treba po njenih besedah nasloviti že mnogo prej kot zdaj, tj. že v osnovni šoli, izpostavila pa je tudi, da lahko pri tem, da pedagoški poklic postane privlačen že dovolj zgodaj, veliko pomagajo svetovalni delavci. Treba je namreč razmišljati, kako povečati interes za učiteljski poklic pri mladih, saj namreč kar za četrtino tistih, ki izbirajo poklic, pedagoško delo ni njihova prva izbira, ampak šele druga ali še poznejša. Tudi četrtina tistih, ki se za pedagoško delo že izobražujejo, bi zamenjala šolo, če bi bilo to mogoče. Poudarila je, da se pedagoške fakultete trudijo, da bi bodoči učitelji dobili dobro teoretično in dobro praktično znanje, zaznavajo pa nekatere težave, ko diplomanti vstopajo v poklic. Nujno bi bilo pripraviti rešitve za učitelje začetnike, mentoriranje je šibko, pogosto so brez pravega mentorja. Tu bi bilo treba okrepiti podporo, opredeliti kriterije, kdo je lahko mentor učitelju začetniku, pripraviti bi bilo treba program za izobraževanje za to vlogo. Tudi raziskave (denimo Talis) so pokazale, da ravnatelji zelo podpirajo mentorstvo učiteljem začetnikom, učiteljem pripravnikom. Po besedah strokovnjakinje je prav tu pomembna vloga ravnatelja, da dobre učitelje usmeri v mentorstvo, to bi se moralo poznati pri možnosti kariernega napredovanja in nagrajevanja. Kot kažejo podatki, so deleži učiteljev, ki imajo mentorja, v Sloveniji res zelo nizki (tj. 5 %, v OECD je povprečje 22 %); prav tako so znatni deleži učiteljev, ki ob začetku karierne poti niso bili deležni prav nobenega uvajanja (48 %).

Med potencialnimi dejavniki, ki vplivajo na pomanjkanje strokovnih delavcev v vrtcih in šolah, je dr. Amalija Žakelj izpostavila tudi stres. Raziskava Talis je pokazala, da veliko učiteljev na delovnem mestu občuti stres, tudi zaradi administrativnega dela ob siceršnjem pedagoškem delu. Kot je še dodala, v Sloveniji ni razlik v doživljanju stresa med mlajšimi in starejšimi učitelji, prav tako ni razlik med šolami, ki imajo več učencev z nižjim socialno-ekonomskim statusom. Velika večina učiteljev doživlja visoke stopnje stresa, malo je takih, ki stresa ob delu v šoli ne doživljajo. V nadaljevanju je dr. Amalija Žakelj spregovorila o problematiki prehoda zaposlenih iz gospodarstva v šolstvo, predvsem učiteljev za tehnične predmete, ki da se bodo odločali za ta premik (seveda ob prisotnosti želje po pedagoškem delu), le če bo to za njih privlačno. Razmišljala je, da bi morali morda tudi na sistemski ravni bolj prisluhniti, kako hitreje privabiti in zaposliti posameznike iz gospodarstva v šolstvu, hkrati pa se dotaknila vloge strokovnega izpita in morebitnih posodobitev le-tega. Sklenila je, da smo v Sloveniji priča številnim izzivom, kako učitelja postaviti v središče, kako okrepiti njegov status.

 

Plače učiteljev začetnikov v Sloveniji so nizke, nižje od povprečja OECD

Naslednja govorka, Andreja Schmuck z Ministrstva za vzgojo in izobraževanje, je slovenskega učitelja umestila v mednarodni prostor na podlagi primerjalnih podatkov Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Med drugim je povzela, da so plače učiteljev začetnikov v Sloveniji nizke, nižje od povprečja OECD; na ravni srednje šole, denimo, je plača učitelja začetnika nižja za kar 20 odstotkov. Na vrhu plačne lestvice je zakonsko določena povprečna plača učitelja v Sloveniji prav tako pod povprečjem OECD (za 12 %). Ko se premaknem k dejansko izplačanim plačam, se razmerje spremeni, srednješolski učitelj je plačan za sedem odstotkov manj kot na ravni OECD. Tudi v primerjavi z drugimi polno zaposlenimi s terciarno izobrazbo so učitelji plačani slabše. Izpostavila je še, da je neposredna učna obveznost v vrtcih v Sloveniji med najvišjimi v OECD (več samo v Nemčiji in Latviji); sicer pa je na drugih ravneh ta obveznost učiteljev v Sloveniji nižja, kot je povprečje OECD. Manjše je po podatkih OECD tudi razmerje med učitelji in učenci v osnovnih šolah, na ravni srednje šole je razmerje enako, in sicer 13 dijakov na enega učitelja. Tudi povprečna velikost oddelka v Sloveniji je nižja kot v OECD na obeh ravneh osnovnošolskega izobraževanja. Kar se tiče stresa in ugleda učiteljev, je predstavnica ministrstva izpostavila občutenje stresa na delovnem mestu na podlagi raziskave Talis. Na področju zadnjega triletja v osnovnih šolah nekaj manj kot polovica učiteljev poroča o srednji ali visoki ravni stresa pri delu. Največ stresa jim povzroča administrativno delo, potem so to odgovornost, ki jo čutijo za uspeh učencev, komunikacija s starši, zagotavljanje discipline v razredu. Manj kot kolegi v OECD izražajo učitelji v Sloveniji obremenjenost z urami pouka in ocenjevanjem. Kar se tiče ugleda, so učitelji v okviru raziskave Talis izrazili, da učiteljski poklic v družbi ni cenjen – samo 5,6 % slovenskih učiteljev v zadnjem triletju osnovne šole je potrdilo, da se strinjajo, da je učiteljski poklic v družbi cenjen. Po tem merilu smo na predpredzadnjem mestu med državami, ki so sodelovale v raziskavi. Oktobra 2023 je bila opravljena raziskava Ogledalo Slovenije, ki meri zaupanje v poklice, učitelji so se uvrstili na deseto mesto, zaupa jim 41 odstotkov anketiranih, je še izpostavila Andreja Schmuck.

 

Ukrepi ministrstva, da bi diplomante zadržali v sistemu

 

O pomanjkanju strokovnih delavk in delavcev v vzgoji in izobraževanju je ob nekaterih konkretnih podatkih spregovoril še dr. Miha Lovšin z Ministrstva za vzgojo in izobraževanje in med razlogi, ki vplivajo na kadrovsko stanje v šolstvu, izpostavil tudi demografske dejavnike in gospodarsko situacijo. Strinjal se je, da družba pokaže, kako visoko vrednoti neko delo, s tem, koliko je to delo plačano. Dobro počutje na delovnem mestu je po njegovih besedah prav tako zelo pomembno in tako je ključno, da je karierni razvoj v vzgoji in izobraževanju zasnovan tako, da so spodbude vključene od začetka do konca opravljanja poklica. Vpliv na kadrovsko sliko v šolah ima tudi sama organizacija vzgojno-izobraževalnega procesa, tj. koliko kadra je potrebnega, povedna je tudi stopnja zaupanja v poklic, tudi kako svoje delo dojemajo zaposleni v vrtcih in šolah sami. Spomnil je, da se zdajšnje generacije v primerjavi z leti 2007, 2008, 2009 in 2010 zmanjšujejo, in izpostavil, da je vrh glede staranja in upokojevanja učiteljske populacije v slovenskih srednjih šolah pričakovati v naslednji treh ali štirih letih. V naslednjih petih letih naj bi se upokojilo skupno več kot 6.500 učiteljev, zato je treba po besedah dr. Mihe Lovšina sprejemati ukrepe, ki bodo diplomante zadržali v sistemu. Povedal je še, da resorno ministrstvo letos že drugo leto po daljši prekinitvi razpisuje štipendije (2022 matematika, fizika, tehnika, računalništvo, 30 štipendistov od 50 razpisanih mest; 2023 matematika, fizika, tehnika, računalništvo, posebne potrebe: 31 štipendistov od skupno 75 razpisanih mest za naravoslovje; 17 štipendistov od 25 razpisanih mest za področje posebnih potreb), nov razpis pa naj bi bil objavljen v času informativnih dnevov, da bi pridobili več štipendistov. Prav tako naj bi ministrstvo zagotovilo možnost pridobitve štipendije tudi za višje letnike, zdaj so bile te razpisane zgolj ob samem vstopu v študij. Predstavnik ministrstva je kot mehanizem naslavljanja problematike pomanjkanja kadra omenil še študijske pomoči, a gre tu za majhne odstotke (največ jih je za posebne potrebe, 56 %). Povedal je, da ministrstvo kritičen moment vstopa v poklic naslavlja tudi s predpisi, denimo, da omogočajo zaposlitev tudi posameznikom, ki nimajo pridobljene pedagoško-andragoške izobrazbe, če ni drugih kandidatov (a morajo pedagoško-andragoške predmete opraviti naknadno v predvidenem roku). Izpostavil je še sklep, da je dovoljeno, a hkrati regulirano, kdo lahko opravlja študentsko delo v vzgoji in izobraževanju – tj. samo študenti izbranih pedagoških smeri ob mentorstvu. Kar se tiče plač, je poudaril, da ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ves čas intenzivno sodeluje v pogajanjih in s socialnimi partnerji.

 

Ključna vloga dobrega mentorja v strnjeni pedagoški praksi

V nadaljevanju posveta so se sodelujoči dotaknili izobraževanja učiteljev še z vidika kakovosti in pridobivanja ustreznega znanja in spretnosti za kompetentno opravljanje poklica, pomena pozitivne naravnanosti do slovenskega šolstva, sodelovalnega učenja, spodbud za vstop v učiteljski poklic s strani države, sodobne avtonomije in odgovornosti učitelja. Dr. Dejan Hozjan s Pedagoške fakultete v Ljubljani je v svoji predstavitvi spregovoril o posameznih ravneh učiteljeve avtonomije in tem, da je učiteljevo delo relativno omejevano: z znanjem, ki ga dobi na fakulteti, s strani ravnatelja, inšpekcije, zdaj tudi odvetnikov. Med drugim je izpostavil horizontalno interpersonalno avtonomijo, ki je pogojena z odnosom soljudi, ki jih učitelj pri svojem delu srečuje, s poklicno kompetentnostjo za uresničevanje partnerskih odnosov s sodelavci, starši in učenci, v sklopu tega pa ozavestil nasprotje med željo delati z otroki, ki je pogosta pri izbiri študija za pedagoško delo, in realnostjo, ko posameznik vstopi v šolo. Dr. Tina Vršnik Perše s Pedagoške fakultete v Mariboru se je dotaknila razvijanja identitete učiteljic in učiteljev skozi njihovo celotno izobraževalno pot, namenila pozornost zagotavljanju strnjene pedagoške prakse in mentoriranja študentu, ki je po njenem mnenju ključno, če mentor opravi svoje delo dobro. Podčrtala je še, da je nujno ohranjati raven študijskih programov pedagoško-andragoških predmetov za posameznike, ki vstopajo v pedagoški poklic z nepedagoških področij, in poudarila pomen dolgoročnih usposabljanj na temelju ključnih, konkretnih problemov, s katerimi se učitelji srečujejo v svoji praksi.

Željka Adamčič, ravnateljica Osnovne šole in vrtca Ankaran, je v svoji predstavitvi izpostavila pomen tega, da v šole in vrtce pridejo posamezniki, ki jim je mar, ki so se pripravljeni soočati z izzivi, ki jih prinaša sodobnost. Poudarila je, da v pedagoški poklic neredko vstopajo mladi, ki so otroci vsesplošnega blagostanja v družbi, manj pripravljeni sprejemati določene frustracije, stres, in da se v praksi potrjuje, da se s kadrovskimi težavami soočajo večinoma tista področja, kjer gre za delo z ljudmi. Po besedah ravnateljice je situacija v šolah in vrtcih trenutno neprijetna zaradi splošne situacije v družbi, presežka in dostopnosti informacij. Meni, da je občutek, da družba ceni izobraževalce pomemben, a je pomembna tudi pokončna drža – vztrajno delo na tem, da bodo prihodnji učitelji ustvarjalni, da bodo znali motivirati in bodo spoštljivo vstopali v vzgojno-izobraževalni prostor, v spoštljivem odnosu z vsem deležniki v njem.

Ravnatelj na Osnovni šoli Škofljica, Roman Brunšek, je opozoril na resen kadrovski primanjkljaj v slovenskem šolskem prostoru, tudi na številne odhode ravnateljev. Ob primerjavi vrednosti dela vulkanizerja in učitelja angleščine je bil kritičen do neustreznega finančnega vrednotenja pedagoškega poklica, izpostavil je še necenjenost pedagoškega dela v družbi, ki učiteljem neutemeljeno in pogosto očita dolge počitnice ter prekratke delovnike, spregledal pa ni niti problematike novih generacij, ki velikokrat niso pripravljene trdo delati, in dejstva, da je v učilnicah vse več različnih posameznikov z različnimi potrebami, za takšno delo pa se učitelja med študijem ne usposobi. Prav tako je spregovoril o konkretnih pritiskih staršev, prijavah na inšpektorat, grožnjah z odvetniki, kar prav tako ne pripomore k navdušenju za poklic. Od slednjega odvrača tudi preveč administracije, klimo v zbornicah pa po njegovih izkušnjah slabša nova ureditev delovnega časa v t. i. stebrih. Težava je po mnenju ravnatelja tudi v pretiranem evidentiranju, pri čemer se evidentira tako kakovost kot količino dela, ki ga opravi učitelj. Kritično se je dotaknil tudi tega, da je bil učiteljem vcepljen strah pred starši, inšpekcijo, tega da pedagoški delavci ne spoštujejo svojega poklica in strokovnosti. Težavo vidi tudi v pretiranem zagovarjanju inkluzije, kjer naj bi svoje opravila stroka. Podčrtal je, da učitelji ne vidijo dovolj možnosti za permanentno izobraževanje, da iščejo izobraževanje za točke, merilo pa naj bi bilo kakovostno delo učitelja, ne projekti in točke. Učitelji neredko presojajo, da nimajo zadostne podpore ministrstva in zavoda za šolstvo, prav tako jih pristojne institucije ne slišijo, ko opozarjajo na resne in pogoste težave z nasiljem v šolskem prostoru. Roman Brunšek je na posvetu izrazil tudi pričakovanje, da bo ministrstvu v okviru pogajanj uspelo zagovarjati in uveljaviti ustrezno plačilo ravnateljev in učiteljev. Poudaril je še, da šole s pedagoških fakultet potrebujejo empatične, kritičnomisleče učitelje, opozoril na pomanjkanje specialnih pedagogov in logopedov, izpostavil potrebo po vrnitvi možnosti za 40-odstotno zaposlitev pedagoških delavcev za drugo predmetno področje, nujnost skrčenja učnih načrtov, zagotavljanje psihološke podpore in supervizije učiteljem, pripravništvo z mentorjem, več podpore lokalne skupnosti. Sklenil je, da bi bilo dobrodošlo, če bi imeli v Sloveniji center, ki bi šolam za čas, ko bi jih potrebovale, zagotavljal »najem« učiteljev.