Ljubljana, 31. 3. 2022

Posledice pandemije na izobraževanje, znanje in duševno zdravje otrok

Sorodne objave

UNICEF je 30. marca letos objavil poročilo, ki kaže, da se povečuje število otrok, ki bodo za vedno prekinili z izobraževanjem. Medtem je tudi Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) te dni predstavil rezultate raziskave o vplivih šolanja na daljavo zaradi epidemije covida-19, ki kažejo, da šolski delavci po vrnitvi v šole pri šolarjih zaznavajo nekatere vplive na kognitivne sposobnosti in duševno zdravje.

Najnovejše UNICEF-ovo poročilo kaže, da se na začetku tretjega leta pandemije COVID-19 v 23 državah, v katerih skupaj živi okoli 405 milijonov šoloobveznih otrok, šole še niso v celoti odprle. Številni šolarji bodo morda za vedno prekinili z izobraževanjem.

V poročilu Are children really learning? (Se otroci zares učijo?) so za posamezne države navedeni podatki o vplivu pandemije COVID-19 in z njo povezanih zaprtij šol na otroke ter posodobljena analiza stanja na področju izobraževanja otrok pred pandemijo. Poročilo navaja, da je skoraj 147 milijonov otrok v zadnjih 2 letih zamudilo več kot polovico pouka v živo. To pomeni, da so po vsem svetu otroci zamudili 2 bilijona ur pouka v živo. 

»Če otroci s svojimi učitelji in z vrstniki nimajo neposrednega kontakta, pri tem trpi njihov učni proces. Če pa s svojimi učitelji in vrstniki sploh ne morejo komunicirati, lahko pride do zaostankov v pridobivanju znanja, ki jih ne bo mogoče nadoknaditi,« je dejala Catherine Russell, izvršna direktorica UNICEF-a. »Ker se povečujejo neenakosti glede dostopa do izobraževanja, to pomeni, da izobraževalne okoliščine ustvarjajo največji prepad med otroki, namesto da bi ga izenačevale. Ves svet je na slabšem, če ne moremo izobraževati otrok.«

UNICEF je edina organizacija v okviru Združenih narodov, ki je posvečena izključno otrokom in skrbi za njihovo preživetje, zaščito in razvoj.

Danes je UNICEF, ustanovljen leta 1946, prisoten v večini držav sveta. Preko svojih uradov na terenu UNICEF izvaja programe pomoči otrokom v 156 državah v razvoju. V 34 razvitih državah, med katere sodi tudi Slovenija, deluje preko nacionalnih odborov. Osem regionalnih uradov usklajuje delo na posameznih celinah oziroma v večjih regijah.

Prednost UNICEF-ovega delovanja je v stalni prisotnosti na terenu, politični nevtralnosti in usmerjenosti k dolgoročnim razvojnim programom pomoči otrokom, katerim namenja večino svojih sredstev. V sodelovanju s partnerskimi organizacijami, vladami in lokalnimi skupnostmi izvaja lokalno prilagojene programe, ki izboljšujejo življenja otrok in njihovih družin.

Poleg podatkov o izgubah na področju učenja poročilo navaja tudi, da obstaja vse več dokazov o tem, da se številni otroci niso vrnili v šole, ko so se te ponovno odprle. Podatki iz Liberije denimo kažejo, da se od decembra 2020, ko so se šole ponovno odprle, 43 % učencev javnih šol sploh ni vrnilo vanje. Število otrok v Južni Afriki, ki ne obiskujejo šol, se je od marca 2020 do julija 2021 potrojilo (z 250.000 se je povečalo na 750.000). V Ugandi se januarja 2022, ko so se šole po dvoletnem zaprtju ponovno odprle, približno 1 od 10 šoloobveznih otrok ni vrnil vanje. V Malaviju se je odstotek deklic, ki so prenehale obiskovati srednjo šolo, povečal za 48 % (s 6,4 % leta 2020 na 9,5 % leta 2021). V Keniji so opravili raziskavo med 4.000 najstniki, starimi od 10 do 19 let, in ugotovili, da se 16 % deklic in 8 % dečkov ni vrnilo v šole, ko so se te ponovno odprle.

Otroci, ki ne obiskujejo šol, so med najbolj ranljivimi in marginaliziranimi skupinami otrok v družbi. Pri teh otrocih obstaja velika verjetnost, da ne bodo znali brati, pisati in izvajati osnovnih matematičnih operacij, prav tako pa ne bodo deležni zaščite, ki bi jo sicer prejeli v šoli, zaradi česar je bolj verjetno, da jih bodo izkoriščali ter da bodo vse življenje živeli prikrajšani in v revščini.

Poročilo navaja, da najbolj sicer trpijo otroci, ki ne hodijo v šolo, vendar pa podatki iz 32 držav in ozemelj, ki so bili zbrani še pred pandemijo, kažejo na izjemno nizko raven učenja, ki se je verjetno še poslabšala zaradi vseh izgubljenih priložnosti za učenje v pandemiji. V obravnavanih državah je trenutni tempo učenja tako zelo počasen, da bi večina šoloobveznih otrok potrebovala 7 let, da bi osvojila osnovne veščine branja, ki bi jih morali sicer osvojiti v 2 letih, ter 11 let, da bi osvojila osnovne računske spretnosti.

V številnih primerih ni zagotovila, da so se šoloobvezni otroci sploh naučili osnov. V 32 obravnavanih državah in ozemljih ena četrtina otrok iz 8. razreda (starih približno 14 let) ni imela osnovnih bralnih veščin, več kot polovica pa ni imela računskih spretnosti, ki bi jih sicer pričakovali od otroka iz 2. razreda (starih približno 7 let).

»Še pred pandemijo so najbolj marginalizirani otroci zaostajali za svojimi vrstniki. Sedaj, na začetku tretjega leta pandemije, si ne moremo privoščiti, da bi se vrnili nazaj v »normalno« stanje. Potrebujemo namreč novo »normalnost«: otroci naj se vrnejo v šole, kjer se bo ocenilo, na kateri stopnji učnega procesa se nahajajo, in kjer jim bodo zagotovili intenzivno podporo, ki jo potrebujejo, da bi lahko nadoknadili zamujeno. Zagotoviti pa je treba tudi, da so učitelji usposobljeni in imajo vse potrebne vire za poučevanje. Preveč je na kocki, da bi si lahko privoščili kar koli drugega,« je dejala Catherine Russell.

 

Te dni je rezultate raziskave o vplivih šolanja na daljavo zaradi epidemije covida-19 predstavil tudi NIJZ. Podatki kažejo, da šolski delavci po vrnitvi v šole pri šolarjih zaznavajo nekatere vplive na kognitivne sposobnosti in duševno zdravje. Med drugimi sta se poslabšala branje in pismenost, pojavile so se težave z zbranostjo, upočasnilo se je razmišljanje, več je nemira in klepetavosti.

Kot je pokazala raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), je pri šolarjih na razredni stopnji po vrnitvi v šolske klopi zaznati slabši besedni zaklad in pismenost, slabše branje, krajši čas zbranosti, klepetavost, več porabljenega časa za pisanje nalog in manjšo samostojnost.

Šolanje na daljavo je vplivalo tudi na šolarje na predmetni stopnji. Učitelji opažajo upočasnjeno razmišljanje, slabše pomnjenje, nemir, klepetavost, težave z zbranostjo, slabše znanje, težave pri postavljanju ciljev in pri nekaterih tudi upad telesne dejavnosti, so sporočili z NIJZ.

Vpliv šolanja na daljavo je opazen tudi v srednjih šolah. Pri nekaterih dijakih so po vrnitvi v učilnice zaznali večjo občutljivost na dražljaje, kot je na primer hrup iz okolja, dijaki so tudi težje vzpostavljali stike z vrstniki, več težav so imeli z nastopanjem pred razredom, motivacija za šolsko delo je upadla, upadlo je tudi gibanje, naraslo pa sedenje pred ekrani.

Uspešni dijaki izražajo skrb, ali jim bo šolanje na daljavo omogočilo dovolj znanja za vpis na želeno fakulteto. Nekatere šole so zaznale tudi več izpisov in prepisov, saj informativni dnevi niso potekali v živo, zaradi česar dijaki niso prejeli prave predstave, kako zahtevna je šola, v katero se vpisujejo, so navedli na NIJZ.

Šolanje na daljavo je vplivalo tudi na duševno zdravje. V splošnem so pri otrocih in mladostnikih zaznali nekaj več duševnih težav, kot sta tesnoba in impulzivnost. Pri otrocih, ki so že prej imeli težave, so se te v obdobju šolanja na daljavo še poglobile. Poglobila se je tudi vrzel med boljšimi in slabšimi učenci. Na šolah pa beležijo tudi večje število individualnih pogovorov, ki jih svetovalne delavke opravljajo z otroki in mladostniki, starši in učitelji.

Nekatere šole za blažitev posledic zaprtja šol in šolanja na daljavo izvajajo različne aktivnosti, kot so delavnice za duševno zdravje, zagotavljajo vzpodbudno učno okolje, skrbijo za več gibanja, organizirajo tematske razredne ure, pri tem pa sodelujejo z zunanjimi izvajalci oziroma programe za blažitev posledic razvijajo tudi same. V prednosti so šole, ki so že v preteklosti razvile programe oziroma delavnice s področja zdravega načina življenja.

Kot so poudarili sodelujoči v raziskavi, bi šole potrebovale pomoč v primerih, ko imajo otroci in mladostniki resne težave in potrebujejo nadaljnjo zdravstveno obravnavo. Poleg tega bi dostop do tovrstne pomoči moral potekati hitreje. Zato je nujno izboljšanje sodelovanja med šolami in zdravstveno službo ter lažji in hitrejši dostop do nadaljnje obravnave.

Kot možno rešitev za blaženje posledic šolanja na daljavo pa vidijo tudi vključevanje vsebin (duševnega) zdravja v redni učni načrt ter dodatno krepitev šolske svetovalne službe za izboljšanje dostopnosti do skupinske in individualne pomoči šolarjem.

Raziskava v okviru projekta Ukrepi na področju obvladovanja širitve covida-19 s poudarkom na ranljivih skupinah prebivalstva je potekala od oktobra do decembra 2021 in je zajela štiri šole. V raziskavo so bile v največji meri vključene svetovalne delavke. NIJZ je pripravil tudi posebno infografiko Kako je šolanje od doma zaradi epidemije covida-19 vplivalo na šolarje in dijake?

 

Komentarji
Trenutno ni komentarjev!
Vaš komentar