Poučevanje ostaja v ozadju
Na SVIZ vse od začetka tega šolskega leta prejemamo številna sporočila zaposlenih v šolah in vrtcih, povezana z njihovim delom, na katero zelo vpliva izvajanje ukrepov za preprečevanje širjenja virusa covid-19. Danes z vami delimo pismo naše dolgoletne članice, profesorice tujega jezika, ki poučuje že 37 let. Ni dvoma, da se je šolski vsakdan v zdajšnjih razmerah korenito spremenil.
»Kot profesorico tujega jezika, svetnico s 37 leti delovne dobe, so me razmere na delovnem mestu prisilile, da vas seznanim z dogajanjem po šolah. Sem tudi dolgoletna članica SVIZ-a.
V zadnjih dneh smo priča številnim komentarjem o nošenju mask. Sama v povezavi s tem sporočam, da se tako učenci kot učitelji počutimo prikrajšane za medsebojno komunikacijo, ki je je v tem času znatno premalo. Poleg tega je z masko težko artikulirati, zgublja se očesni stik z učenci, v oddelke so vključeni učenci z odločbo o primanjkljajih, zato je osebni stik izrednega pomena. Čutimo, da nam je vzeto še zadnje dostojanstvo.
Delovni dan v šoli se začenja z vsakodnevnimi sestanki pred poukom, načrtujemo delo, povezano z izvedbo higienskih ukrepov. Naj omenim, da poučujemo po t. i. modelu B, kar pomeni, da so učenci natrpani v eni učilnici ves dan in so kot v kletkah. Hodniki so večinoma prazni, v zaprtih učilnicah pa je že zaznati prepire in medvrstniško verbalno nasilje. Učitelji se vsako uro selimo v drugo učilnico. Ali si predstavljate, kako je poučevati tuji jezik v učilnici za matematiko, tehniko, likovno umetnost ali celo gospodinjstvo, kjer ni na voljo tehnologije za sodobni pouk, ki si ga učenci v 21. stoletju zaslužijo? Iz ene učilnice v drugo vsako uro prenašamo slovarje, nameščamo interaktivne učbenike, da otrokom vsaj malo približamo sodoben pouk, ukvarjamo se z zvočniki, ki hreščijo ali ne delujejo. V nekaterih učilnicah so še vedno zelene table, tako da je pouk na ravni 80-ih let prejšnjega stoletja. Verjetno je jasno, da izobraževalni cilji niso doseženi, realno dejanska ura traja približno 25 minut.
Po končani uri učilnico prezračimo, razkužimo, hitimo v zbornico po pripomočke za naslednjo uro. Naj omenim, da je zbornica tako natrpana, da imamo za delo na voljo 30 kvadratnih centimetrov prostora na mizi, za 80 strokovnih delavcev je na voljo pet računalnikov. Da bi laže opravili svoje delo, prinašamo v šolo računalnike od doma, čeprav konstantno ponavljamo zahtevo, naj se učiteljem priskrbi službene. Za hranjenje šolske dokumentacije prav tako uporabljamo lastne zunanje diske.
Potem k naslednji uri nehote zamudimo pet minut. Zgodba se ponavlja, računalniki v učilnicah so še ugasnjeni, čakamo deset minut, da se sistem zažene … Še ena neuspešna ura.
Pri malici smo prisotni vsak dan. Razkužujemo mize, imamo nadzor pri umivanju rok učencev, delimo hrano, pospravimo za učenci, ločujemo odpadke, skrbimo za red in zračimo. Ker je naslednja ura na povsem drugem koncu šole, vmes pa moramo še v zbornico po pripomočke, se ta ura spet začne z zamikom. In zgodba se ponavlja do pete ali šeste ure. Šesto uro izvajamo ure DSP, ISP, dopolnilne in dodatne pouke. Po pouku pogosto sledijo še sestanki o priporočilih NIJZ.
Ker se moramo pripravljati na morebitno izobraževanje na daljavo, popoldne urejamo še spletno učilnico, vpisujemo učence in v učilnico nalagamo testne naloge. Obvezna so tudi popoldanska izobraževanja, vse v smislu priprave na delo na daljavo, ter obvezni roditeljski sestanki in pedagoške konference.
Med prostimi urami izvajamo DSP in ISP. Med odmori na hodnikih dežuramo. Iz napisanega je razvidno, da nimamo časa niti za osnovne biološke potrebe, kaj šele malico. Veliko tudi nadomeščamo. Kaže se pomanjkanje učiteljev, ki bi nam priskočili na pomoč in opravili še kakšno delo. Ta teden sem imela 52-urni delovnik in dodatno še delo čez vikend.
Ker je veliko učencev odsotnih, nas starši dnevno 'bombardirajo' z elektronskimi sporočili, naj jim posredujemo, kaj smo počeli v šoli. Tega po končanem pouku nisem sposobna narediti, ker menim, da se morajo učenci o delu v šoli posvetovati s sošolci, kot so to delali pred 16. 3. 2020.
Najbolj groteskna zadeva pri vsem tem pa je še iLetni delovni načrt. Dodatna dela za 3. steber za to šolsko leto obsegajo od 200 do 250 ur za posameznega strokovnega delavca, glede na število dni dopusta. Strokovni delavec pred upokojitvijo ima 200 ur doprinosa.
Ljudje izgorevamo. Delamo v nemogočih razmerah, zbolevamo zaradi stika z učenci, ki bolni prihajajo v šolo. Obremenitve in pritiski so vsak dan večji. Ne vem, kako dolgo bomo zdržali. Bomo prisiljeni vsi oditi v bolniški stalež? O pedagoškem erosu in predanem učitelju ne moremo več govoriti. Postali smo roboti, nimamo niti energije niti časa za srčno in strokovno opravljanje našega poklica. Poučevanje in delo z učenci je bila nekoč primarna dejavnost šole, v današnjem času pa je, žal, pristalo na zadnjem mestu.«