Ljubljana, 25. 10. 2019

Poziv ministru za javno upravo

Sorodne objave

Članice in člani Glavnega odbora SVIZ so na svoji seji pred nekaj dnevi kot nesprejemljivo, neresnični in žaljivo ocenili trditev Vlade RS iz njene Analize kariernega napredovanja javnih uslužbencev, da zahtevnost del in nalog, ki jih morajo obvladati učitelji in drugi strokovni delavci v najvišjem nazivu svetnik, ni primerljiva z zahtevnostjo nalog na uradniških mestih sekretar in podsekretar. Strinjali so se, naj SVIZ zaradi tega protestira pri ministru za javno upravo in zahteva, da se ta trditev iz vladne analize umakne. Včeraj smo skladno s tem na ministra Rudija Medveda (ter v vednost vodji vladne pogajalske skupine Petru Pogačarju) naslovili dopis z omenjeno zahtevo. Pismo v celoti objavljamo v nadaljevanju.

---------------------------------------------------------------------------------------

Ministrstvo za javno upravo
Rudi Medved, minister
Tržaška cesta 21
1000 Ljubljana
e-pošta: gp.mju@gov.si; Rudi.Medved@gov.si

Ljubljana, 24. oktobra 2019

Spoštovani gospod minister,

pred dvema dnevoma so članice in člani 54-članskega Glavnega odbora Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije, ki je najvišji organ odločanja sindikata med dvema kongresoma, na seji soglasno sprejeli zahtevo, da se iz vladne Analize kariernega napredovanja javnih uslužbencev umakne neresnična in za zaposlene v našem vzgojno-izobraževalnem sistemu žaljiva trditev, da se zahtevnost dela učiteljev in drugih strokovnih delavcev in delavk, ne glede na zahtevnost strokovnega naziva, ne more primerjati z zahtevnostjo nalog in del, ki jih opravljajo uradniki na delovnem mestu »sekretar«.

Obrazložitev zahteve:

V omenjeni analizi je v razdelku 2.5.1. zapisana popolnoma nesprejemljiva trditev, ki je namreč neresnična in kaže na precejšnje nepoznavanje strokovnega dela v vzgoji in izobraževanju ter tudi na nerazumevanje vsebinskih razlik med različnimi vrstami nazivov v javnem sektorju. Istočasno se ni moč otresti vtisa, da gre za povsem zavestno pristranskost avtorjev vsebinskega dela besedila analize, ki se glasi: »Na delovnem mestu sekretarja javni uslužbenci oblikujejo sistemske rešitve (npr. priprava predlogov zakonov in drugih predpisov ali kolektivnih pogodb), medtem ko na delovnem mestu Svetovalec ali Višji svetovalec ne pripravljajo predlogov predpisov, temveč vodijo bolj ali manj zahtevne upravne postopke, pripravljajo različne analize in druga gradiva za odločanje ipd. Gre torej za evidentno različno vsebino in zahtevnost nalog kot je opredeljena že z Uredbo o notranji organizaciji, sistematizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih, medtem ko gre pri enovitem delovnem mestu Učitelj za enako zahtevnost ne glede na stopnjo naziva in je zgolj vsebina poučevanja različna (npr. Učitelj matematike je vseskozi v svoji karieri praviloma učitelj matematike, učitelj telesne vzgoje je praviloma učitelj telesne vzgoje ipd.).« V prvi vrsti gre pri citiranem za poskus razvrednotenja učiteljevega dela, ki naj ga po zahtevnosti ne bi bilo moč primerjati z nalogami sekretarjev, saj ti pripravljajo predloge zakonov. Sklepamo, da se torej zahtevnost učiteljevega dela ne more primerjati niti z  delom podsekretarjev, saj analiza celotno poklicno kariero učitelja primerja z le delom kariere uradnika, ko je ta na delovnem mestu Višjega svetovalca, kar je sicer povsem arbitrarno in metodološko nedopustno.

Eden izmed pogojev, da učitelj lahko postane učitelj svetnik, je tudi avtorstvo učbenika, ki ga je potrdil pristojni strokovni svet na nacionalni ravni (10 točk za avtorstvo učbenika, za izpolnitev pogojev za naziv svetnik je potrebnih 38 točk, od tega 18 takih, ki so po zahtevnosti ovrednoteni z več kot tremi točkami). To sicer ni nujni pogoj, saj je mogoče točke zbrati tudi prek drugih zahtevnih aktivnosti (avtorstvo priročnika, zbirke nalog in vaj, priprava atlasa, delovnega zvezka, prva objava raziskovalne naloge, objava strokovnega članka v tujem strokovnem časopisju, sodelovanje v strokovnih svetih na nacionalni ravni, raziskovalne naloge ipd.), a splošno znano je tudi, da ogromna večina od 4.258 sekretarjev in podsekretarjev (podatek je za leto 2018) nikoli ne pripravlja zakonov. S sodelovanjem sekretarjev (podsekretarjev?) pri pripravi zakonov avtorji analize ilustrirajo skrajno sporno in aprioristično trditev, da so naloge sekretarjev (podsekretarjev?) zahtevnejše od nalog učiteljev, ki celotno kariero opravljajo iste in enako zahtevne naloge. Če za zdaj pustimo ob strani povsem neresnično trditev, da učitelj »ne glede na stopnjo naziva« opravlja enako zahtevne naloge, je treba opozoriti na ne nepomembno podrobnost, namreč da mora učitelj, preden pridobi naziv, izkazati, da je sposoben opravljati zahtevnejše strokovne naloge, sekretar (podsekretar?) pa je mogoče postati, ne da bi se vedelo, ali je konkretni uradnik sposoben pisati zakone, ker prej tega po zatrjevanju analize ne počne. Avtorji vladne analize z rokohitrsko in z ničemer utemeljeno trditvijo o zahtevnejših nalogah sekretarjev (podsekretarjev?) ter enako problematično trditvijo o enaki zahtevnosti dela učitelja skozi celotno kariero, ne glede na stopnjo naziva, na drugi strani drezajo v zelo občutljivo zakonsko predpostavko o enakem plačilu na primerljivih delovnih mestih. Ali je avtorstvo učbenika, ki mora iti skozi proces evalvacije na nacionalni ravni in avtor zanj v celoti odgovarja, po zahtevnosti primerljivo s pripravo predloga zakona, ki ga opravi sekretar, odgovarjata pa zanj Vlada RS in državni zbor? Tisti, ki vehementno trdi, da po zahtevnosti avtorstvo učbenika ni primerljivo s pripravo predloga zakona, bi moral to trditev utemeljiti ali pa jo umakniti. Priprava predlogov zakonov je nedvomno zahtevna in kompleksna naloga, a to nič manj ne drži za avtorstvo učbenikov. Skladno z vsem navedenim trdimo, da gre za pristransko in podcenjujoče vrednotenje zahtevnosti učiteljevega dela, zato pričakujemo, da iz analize umakne.

Neresnična je trditev, da je zahtevnost učiteljevega dela čez celotno poklicno kariero učitelja enaka, ne glede na naziv, ki ga je pridobil. Vladna analiza v celoti prezre, da mora učitelj, če želi doseči višji naziv, opraviti programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja ter pridobiti dodatno funkcionalno znanje, kar vse viša raven njegove strokovnosti. A to še ni najhuje; najhuje je, da je trditev, da je zahtevnost učiteljevega dela vedno enaka, povsem neresnična. To ne velja niti za pouk, kaj šele za nekaj deset vrst različnih strokovnih del, ki jih mora učitelj opraviti, če želi napredovati v strokovni naziv, in jih analiza v celoti prezre. Nepoznavanje dela učitelja na tej točki doseže zaskrbljujočo raven.

Analiza prezre tudi zakonsko dejstvo, ki eksplicitno zanikuje trditev, da je učiteljevo delo prek njegove celotne kariere, ne glede na stopnjo naziva, enako zahtevno. Ko Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) opredeli pogoje, ki jih mora izpolniti kandidat za ravnatelja, je ob izobrazbi in drugih pogojih zapisana tudi zahteva, da mora imeti vsaj naziv svetovalec oziroma vsaj pet let naziv mentor, sicer pogojev za ravnatelja ne izpolnjuje. Jasno je, da so nazivi opredeljeni kot stopnjevane ravni zahtevnosti in strokovnosti, za katere je učitelj usposobljen. Upoštevanje nazivov kot izrazov stopnjevane ravni zahtevnosti in strokovnosti, za katero je usposobljen učitelj, se reflektira tudi skozi položaje v strokovnih telesih in organih, v strokovnih aktivih, pri nacionalnih preizkusih znanja, sodelovanja pri sistemskih spremembah v vzgoji in izobraževanju, pri oblikovanju in spreminjanju učnih načrtov, sodelovanju v predmetnih komisijah in številnih drugih strokovnih nalogah.

A morda to, da analiza ne opazi razlik v zahtevnosti nalog, ki jih mora učitelj obvladati, da doseže posamezen naziv, niti ni tako presenetljivo. Pri napredovanju uradnikov v nazive ne obstajajo nikakršni pogoji, ki bi določali višjo stopnjo zahtevnosti, kot je to rigorozno opredeljeno pri strokovnih delavcih v izobraževanju. Kakšne so razlike v zahtevnosti nalog na delovnem mestu Višji svetovalec med nazivom Višji svetovalec III, nazivom Višji svetovalec II in nazivom Višjim svetovalec I? To, kar so v izobraževanju strokovni nazivi, so v državni upravi delovna mesta, ki so razporejena v 16 nazivov in pet kariernih razredov! Analiza v celoti pušča ob strani vsebinske razlike med nazivi in predpostavlja, da so vsebinsko enakovredni in med seboj  neposredno primerljivi. Predpostavka je zgrešena in ne ustreza dejstvom! Analiza bi se morala lotiti tudi vsebinske primerjave med  različnimi vrstami nazivov, razlike opredeliti in jih sistematizirati.

A niti vse doslej navedeno še ni vse. Če v državni upravi napredovanje v nazive sploh ni povezano s stopnjevanjem zahtevnosti, analiza hkrati celo prizna, da so »pogoji za premeščanje na druga delovna mesta praviloma manj zahtevni kot pogoji za napredovanje« (4.4. Premeščanje na zahtevnejša delovna mesta). Hkrati se avtorjem nadalje zapiše tudi, da je plačna skupina D med tistimi, »v katerih so javni uslužbenci v povprečju najmanj napredovali za najmanj plačnih razredov, kar je verjetno povezano z zahtevnostjo pogojev za napredovanje v višji naziv na delovnih mestih v tej plačni podskupini« (3. Kumulativni učinek različne ureditve napredovanj). Ne le, da je treba umakniti neresnično in žaljivo trditev o neprimerljivosti v zahtevnosti učiteljevega dela z delom sekretarjev in podsekretarjev, ampak je treba hkrati ugotoviti, da nazivi v državni upravi ne merijo zahtevnosti, kot jo v izobraževanju, in da je karierno napredovanje s prehajanjem na druga delovna mesta v okviru kariernih razredov manj zahtevno od napredovanja v strokovne nazive v vzgoji in izobraževanju.

In pred koncem tega dopisa še povsem naivno vprašanje: Kako zahtevna so v resnici najbolj zahtevna delovna mesta v skupini C2 (višji sekretar, sekretar, podsekretar), če do tja pride več kot polovica uradnikov, ki imajo univerzitetno izobrazbo, medtem ko najvišji naziv svetnik na D2 doseže manj kot 10 odstotkov učiteljev in drugih strokovnih delavcev, na D3 pa manj kot 5 odstotkov vzgojiteljev?

Pozivamo vas, spoštovani gospod minister, da neresnično trditev, ki močno razburja učiteljstvo in druge strokovne delavce in delavke v vzgoji in izobraževanju, takoj umaknete iz Analize in nas o tem uradno obvestite.

       

Jelka Velički, predsednica GO SVIZ

Branimir Štrukelj, glavni tajnik SVIZ

 

V vednost: Peter Pogačar, generalni direktor Direktorata za javni sektor, vodja vladne pogajalske skupine (peter.pogacar@gov.si)