Prednostno urediti razmere v muzejih

Iz Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz) smo se v okviru druge javne obravnave, ki se je sklenila 16. maja 2025, odzvali na dopolnjeni predlog novega Zakona o varovanju kulturne dediščine (ZVKD-2). V odzivu smo podali nekaj uvodnih opozoril, obširne pripombe k trenutnemu besedilu predloga, ponovili pa smo tudi vse pripombe, ki smo jih Ministrstvu za kulturo posredovali že ob prvi javni razpravi konec letošnjega januarja, a v zdajšnjem, dopolnjenem predlogu zakona niso bile upoštevane.  

Ministrstvo za kulturo je 8. maja 2025 še drugič dalo v javno obravnavo predlog Zakona o varovanju kulturne dediščine (ZVKD-2), ker so v prvi javni obravnavi prejeli k besedilu številne pripombe. Po prvi javni obravnavi je ministrstvo z zainteresiranimi skupinami opravilo delovne sestanke, 31. marca 2025 sta se tovrstnega sestanka s sindikati kot predstavnici Sviza udeležili sindikalna zaupnica Marija Režek Kambič in strokovna sodelavka za pravne zadeve Neja Škulj. Pripombe so se v okviru druge javne obravnave zbirale do 16. maja 2025, odzvali smo se tudi v Svizu – v obširnih pripombah smo ob delovnopravnih temah tokrat zajeli tudi številne strokovne pomisleke naših članic in članov, ki so aktivni v Sindikalni konferenci kulturnih organizacij pod vodstvom Irene Porekar Kacafura.  

V dopisu resornemu ministrstvu smo ponovno opozorili, da v pripravo prvotnega besedila predloga novega zakona o varovanju kulturne dediščine niso bili vključeni strokovnjaki – in tudi ne socialni partnerji –, zato je bilo v prvi javni obravnavi besedila predlaganega zakona nanj podanih ogromno pripomb, ki so bile le mestoma upoštevane. Zapisali smo še, da je trenutno veljavni zakon o varovanju kulturne dediščine ZVKD-1 po stališču stroke eden boljših zakonov o varstvu dediščine v Evropi, saj temelji na sodobnih teoretičnih izhodiščih, upošteva mednarodne pogodbe in ohranja specifično slovensko varstveno doktrino. Ob tem smo opozorili, da so si tudi v trenutnem besedilu predloga zakona posamezni člani še vedno v nasprotju, da so nekatere določbe brez jasnega pomena, nekateri členi pa so s stališča teorije in ustaljene prakse ter etike nesprejemljivi. Izpostavili smo še, da so bili dodani nekateri novi termini (npr. muzealnost), ki niso pravilno razumljeni, podobno ostajajo nerazjasnjeni tudi sodobni pristopi k varstvu dediščine. Besedilo zakona med seboj meša strokovno ustaljene in jezikovno utemeljene izraze, kot so npr. vrednota in vrednost ter identiteta in identifikacija. Vsebinsko je mogoče zakonu očitati tudi strokovno nepoznavanje konceptov sodobnega dediščinjenja, ki temelji na vključevanju in sodelovanju z javnostmi in dediščinskimi skupnostmi.

Po mnenju Sviza bi zaradi pravne in terminološke neusklajenosti ter strokovne in teoretične neustreznosti sprejetje predloga novega zakona uničilo dosedanjo doktrino in obstoječe družbene strukture varstva dediščine, ogrozilo bi tudi delovna mesta. Ministrstvo za kulturo smo opozorili še, da predlog zakona, ker je napisan po meri kapitala, ogroža javno dobrobit, ki izhaja iz sodobnega, demokratičnega načina dediščinjenja.

V odzivu, ki smo ga naslovili na resorno ministrstvo, smo izpostavili še, da predstavlja bistveni problem zakona tudi to, da Slovenija nima pokrajinske zakonodaje, medtem ko že obstoječi muzeji delujejo prav po pokrajinski mreži. Zbiralna in zaposlitvena struktura se je v slovenskih muzejih v veliki meri dograjevala zadnjih 80 let, ko se je večinoma vzpostavila zaposlitvena struktura: kustos – restavrator -  pedagog – dokumentalist. Slednja zaposlitvena struktura je jedro in temeljni pogoj vsake ustanovitve novega muzeja, kar ZVKD-2 v celoti zanemarja. V povezavi z zapisanim smo dodali, da predlagatelj zakona ugotavlja, ima Avstrija zvezno ureditev muzejev, kjer je v vsaki regiji deželni muzej, ki pokriva celotno regijo in bedi nad manjšimi muzeji oziroma zbirkami. Po drugi strani se je pri občinski mreži zakonodajalec naslonil na portugalsko mrežo občinskih muzejev, pri čemer se ne razbere njihove regionalne zakonodaje. V sindikatu menimo, da neposredni prenos sistemov iz ene v drugo državo ne pomeni nujno dobre prakse in uveljavitve delujočega sistema v drugih državah, saj ima vsak svojo ureditev s svojimi posebnostmi. Slovenija je svojo pokrajinsko zakonodajo prilagajala od leta 1945 naprej, temu so sledile tudi vse obstoječe kulturne institucije in kulturna središča regij (Murska Sobota – Ptuj – Maribor – Celje, Slovenj Gradec…). V tem kontekstu so za Sviz zelo vprašljivi in nedosledni drugi odstavek 123. člena, 128. člen, vpeljava mreže občinskih muzejev in podobno. Slednje se ne opira na že dobro delujočo mrežo muzejev, ampak omogoča vpeljavo novih, »izmišljenih« muzejev, ki jih lahko ustanovijo občine. Predlagatelj se pri tem izogne konkretnim osnovnim pogojem ustanovitve muzeja, ki bi dejansko pripeljali do konkretnih finančnih obveznosti: prostor za razstavo, prostor za depoje, ustrezna kadrovska pokritost (kustos – konservator/restavrator – pedagog/andragog – dokumentalist).

Ministrstvo za kulturo smo prav tako opozorili, da ob navedenem predlog zakona v veliki meri spreminja strukturo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), predvidena je ukinitev posameznih enot – Centra za razvoj in Službo za kulturno dediščino ter s tem institut generalnega konservatorja, za katerega ni predvideno, da se kamorkoli prenese. Na drugi strani pa ZVKD-2 posredno prenaša nekatere naloge z Ministrstva za kulturo na ZVKDS in mu v prehodnem obdobju dodaja nove naloge, a brez predvidenih dodatnih zaposlitev, izobraževanj, usposabljanj.

V sklopu uvodnih opozoril smo izpostavili še, da je za predstavnike muzejskih delavcev pomembno, da Ministrstvo za kulturo prednostno obravnava vprašanje standardizacije in uvedbe ustreznih normativov za zaščito zaposlenih in uporabnikov z merilci kakovosti opravljanja javnih služb. Trenutno stanje inventarizacije muzejskega gradiva, ki je zaradi tehnoloških in kadrovskih primanjkljajev nedopustno nizko, namreč ogroža muzejsko gradivo in obstoj posameznih muzejev, širše pa neurejeno stanje v muzejih krni slovensko kulturno ponudbo in zavira razvoj lokalnih skupnosti. Prednostna naloga ministrstva naj bo, kot smo zapisali, ureditev trenutnih kritičnih razmer v muzejih, ministrstvo pa naj po vzoru nekaterih drugih evropskih držav sprejme začasne ukrepe, ki bodo spodbudili in omogočili ureditev muzejskih zbirk, njihovo digitalizacijo in povezljivost z Registrom nepremične in nesnovne kulturne dediščine. V skladu z zapisnim smo poudarili, da bomo v Svizu, ko bo stabilizirano obstoječe kritično stanje v muzejih, lahko podprli sprejetje novega krovnega zakona.

Pripombe k posameznim členom predloga Zakona o varovanju kulturne dediščine ZVKD-2, ki smo jih iz Sviza v okviru druge javne razprave naslovili na Ministrstvo za kulturo, so dostopne s klikom – na to povezavo.