Pripombe na osnutek resolucije o NPK 2021–2028

Nedavno se je zaključilo zbiranje pripomb na osnutek resolucije o Nacionalnem programu za kulturo 2021-2028, ki ga je sredi septembra Ministrstvo za kulturo (MK) dalo v javno obravnavo. Po besedah MK resolucija sicer ne prinaša prelomnih sistemskih novosti, temveč poskuša smiselno in konstruktivno nadgraditi tiste strukturne rešitve, ki so se že pokazale za uspešne in pozitivne, pomembno pa je, da pri tem upošteva posledice, ki jih je kulturno-kreativnemu sektorju prizadejala pandemija. Med organizacijami, ki je na osnutek dokumenta v roku posredoval svoje pripombe, je tudi SVIZ.

V SVIZ-u smo podali pripombe ločeno po posameznih kulturnih resorjih, v katerim imamo svoje članstvo, uvodoma pa ministrstvu sporočili tudi splošne pripombe na dokument kot tak: »Ocenjujemo, da je predlog NPK 21-28 v preveliki meri sestavljen na ravni abstraktnih izhodišč, brez jasnih in določnih opredelitev institucionalnih pristojnosti, ukrepov in izraženih namer zakonskega okvirja. Primarno bi prosili za analizo predhodnega NPK, kot možnost vpogleda, kaj od zastavljenega je bilo do sedaj realizirano in kaj se le ponavlja iz ene strategije kulturne politike v drugo. Dodatno opozarjamo na kontradiktornost, ki jo je moč zaznati v predlogu. Po eni strani se stremi k trajnostnim pogojem za delovanje javnih zavodov, po drugi strani je želja uvesti prilagodljivejše oblike zaposlovanja.

Razvojni cilj (str. 37) »Omogočanje prilogodljivejših oblik zaposlovanja v javnih zavodih« in kazalec naj se stremi k prilagodljivemu modelu zaposlovanja je nevaren in neopredeljen. Taka ureditev dopušča zlorabe, ki bi bile v prid delodajalcem in uporabnikom, medtem ko bi zaposleni, torej dejansko izvajalci kulturnih storitev nastradali, gre za ogrožanje njihove temeljne socialne varnosti, ki jo sicer nudi delovno razmerje. Namen jasnega delovnega razmerja je prav v zagotavljanju pogodbene varnosti obeh strank, upoštevaje, da je že v običajnih okoliščinah delavec šibkejša stranka pogodbe o zaposlitvi. V izogib normalizaciji prekarizacije uslužbencev v javnih kulturnih zavodih je potrebno definirati in nedvoumno opredeliti kaj pojem »prilagodljivejše oblike zaposlovanja« predstavlja ter izkazati ali bi bil  tak ukrep sorazmeren in učinkovit, upoštevaje cilj, ki je z njim zasledovan. Obenem absolutno nasprotujemo in pozivamo k črtanju besedila (str. 37) »omogočanje prilagodljivejših oblik zaposlovanja, vezanih na mandat direktorja oziroma za določen čas«. Delovnopravno je sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas izjema, ki jo Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) razlaga zelo ozko. Sklene se lahko v izključno zakonsko predvidenih primerih. Eden izmed ciljev zadnje reforme trga dela in novele Zakona o delovnih razmerjih je bil ravno zmanjšati sklepanje pogodb za določen čas in omejiti sporno prakso, ki se zažira v pravno, ekonomsko in socialno varnost delavcev.

Opozarjamo na načrtovano razširitev digitalizacije v dejavnosti kulture. Namen kulture je pristen stik uporabnika s kulturnimi dobrinami. Digitalizacija ne more biti celovit odgovor na probleme in dostopnost kulture. Lahko nam je v pomoč, ne pa glavno gonilo celotnega sektorja, kot je razvidno iz predloga NPK 21-28. Nevarno je reči, da so nujno potrebni premiki na področju digitalizacije kulturnih vsebin in delovanja kulturnega sektorja ter kot eden izmed ciljev določiti skrajno prenovo modelov komuniciranja s prejemniki kulturnih dobrin. Zavedati se je potrebno, da se s tem lahko posega v poslanstvo kulture, prenos kulturne tradicije na naslednje rodove in kopičenja izkustva, kar pa lahko vodi neposredno izgubo narodne identitete. Opozarjamo, da digitalizacija ne sme postati nadomestilo za obisk kulturnih zavodov, sicer razvoju kulture v naši državi preti velika nevarnost.

Iz besedila predloga NPK 21-28 ni moč razbrati, kakšno naj bi bilo dolgoročno stabilno financiranje. V delih, kjer je opredeljen cilj dolgoročnega stabilnega financiranja pozivamo h konkretizaciji.

Prosimo za pojasnilo glede delovnega načrta za obdobje 2019 – 2022 (NPK 21-28, str. 21), ki se bo kmalu iztekel. Kakšni so njegovi učinki in kakšna je povezava s predlogom novega NPK.

V delu predloga, ki naslavlja vključenost v kulturno udejstvovanje (NPK 21-28, str. 23) pozivamo k dopolnitvi, v kateri bo izraženo, da je potrebno dostopnost do kulture izboljšati tudi za ljudi posebnimi potrebami in telesnimi ovirami. V praksi slednje še vedno predstavlja velik problem. V istem naslovu pozivamo k črtanju besedila »…da je treba pospešeno razvijati tudi digitalno dostopnost kulturnih vsebin.«. Menimo, da bi bilo potrebno pospešeno razvijati vsa področja kulture in prvenstveno vzpodbujati obiskovalce k obisku kulturnih zavodov.

V opisu cilja zagotovitve trajnostnih pogojev za delovanje javnih zavodov (NPK 21-28, str. 37) naj se opredeli, kdo bo izvajal izobraževanje in usposabljanj zaposlenih. Hkrati naj se jasneje opredeli na kakšen način se bo doseglo debirokratizacijo in administrativne obremenitve. Iz besedila predloga je razvidno, da ste tudi sami opazili administrativno nadobremenitev zaposlenih (NPK 21-28, str. 18) »V zadnjih letih se je povečala tudi njihova administrativna obremenjenost, kar še dodatno zmanjšuje njihovo ustvarjalnost.«, pa vendar v povezavi s tem, že leta ni nič storjenega. Opozarjamo, da je ravno Ministrstvo za kulturo tisto, ki zaposlenim nalaga vedno večjo dodatno administrativno obremenjenost.«
 

Kot omenjeno, po splošnem uvodu smo podali pripombe na razvojne cilje po posameznih področjih kulture:

· Glasbena umetnost (NPK 21-28, str. 46): Pozivamo k črtanju besedila (str. 47) »…bi bilo treba spremeniti predpise, ki zavirajo fleksibilnejše delo javnih zavodov,….« oziroma jasno definirati, kaj zajema definicija fleksibilnega dela javnih zavodov (smiselno gl. obrazložitev pri splošnih pripombah in posameznih pripombah za področje uprizoritvene umetnostih). 

· Uprizoritvene umetnosti (NPK 21-28, str. 45):  Nasprotujemo predlogu fleksibilizacije zaposlovanja. Slednje bi pomenilo destrukcijo gledališč in popolno razgraditev ansamblov. Ansambli omogočajo rast in razvoj umetniških potencialov; tako posameznika, kot skupine. Ob razgradnji gledaliških ansamblov opozarjamo na pojav diskriminacije, namreč problem (po vaše 'rešitev') prilagodljivega modela zaposlovanja bi najbolj občutile pripadnice ženskega spola, ki bi večinoma po 35. letu ostale brez zaposlitve, upoštevaje dejstvo, da je že sicer večina klasične dramske literature pisana predvsem za moške. Slednje velja še posebej za slovensko dramsko literaturo. Tako ravno stalni gledališki ansambli, kjer je relativno enak delež zaposlenih moških in žensk, omogoča, da tudi pripadnice ženskega spola po 35. letu lahko pridobijo kvalitetne vloge. Ob morebitni uvedbi fleksibilizacije bi tudi vsako uveljavljanje materinskega dopusta zaposleni materi zaprlo pot na oder, upoštevaje, da v uprizoritvenih prostorih ne bi bila prisotna vsaj dobro leto. Ponovno bi bila taka delavka zaradi osebne okoliščine neupravičeno negativno diskriminirana. Diskriminacija pa se s fleksibilnostjo zaposlovanja ne bi odražala samo na podlagi osebne okoliščine, kot je spol in rojstvo otroka, temveč tudi na podlagi starosti. Namreč na podlagi vašega predloga nujnosti prilagodljivejše oblike zaposlovanja bi na cesti brez osnovnega socialnega varstva ostala tudi starejša generacija uprizoritvenih umetnic in umetnikov. Stalni gledališki ansambel je hkrati tisti, ki daje varnost družinam umetnikom, saj se jim ni potrebno vsaka štiri leta seliti iz kraja v kraj. Medtem ko dostopnost gledalcem iz periferije gledališč zadovoljivo dosegajo z gostovanji po Sloveniji. Gledališča s stalnim ansamblom tvorijo gledališko mrežo, ki omogoča dostopnost gledališke umetnosti širokim množicam. Razvoj in umetniška rast uprizoritvenih umetnic in umetnikov v okviru varnega okolja ansambla, sta ključni sestavini, ki že desetletja ohranjata slovenske gledališke umetnike med najbolj kvalitetnimi v Evropi. In samo kvalitetni gledališki ansambli lahko oblikujejo tudi ostale kvalitetne delavce (režiserji, dramaturgi, itd.).

Pozivamo k črtanju besedila »Vzporedno bodo potrebne ustrezne spremembe predpisov na področju zaposlovanja s ciljem oblikovanja sodobnejšega in bolj prilagodljivega modela zaposlovanja na področju uprizoritvenih praks (Kolektivne pogodbe, Zakona o delovnih razmerjih in Zakona o javnih uslužbencih)«. Na področju uprizoritvene umetnosti je že na podlagi obstoječe zakonodaje prisotna prevelika prekarizacija, ki delavcem odžira najbolj osnovne delavske pravice in odreka varnost zaposlitve. Na ravni uprizoritvenih dejavnosti je potreben korak v nasprotno smer – izboljšati pravice in varnost delavk in delavcev, ki so že ujeti v prekarizacijo, atipične oblike dela pa močno regulirati! Ob tem dodajamo, da se s sprejemom novega področnega zakona o scenskih umetnostih, kot Lex specialis ne strinjamo, v kolikor bi  ta zakon med drugim urejal isto dejansko stanje (pravice in obveznosti zaposlenih) kot Zakon o delovnih razmerjih (Lex generalis). Tako namreč obstaja povečana verjetnost in nesprejemljivo tveganje, da bi zaposleni v uprizoritveni dejavnosti postali žrtve zakona, ki pa bi, upoštevaje trenutno besedilo predloga NPK 21-28 v veliki meri stremelo k določanju novih, fleksibilnih oblik in postopkov zaposlitve. Delovnopravni položaj in socialna varnost zaposlenih v uprizoritvenih dejavnostih bi se na ta način zrušila pod minimum. Dodatno opozarjamo na prevelik poudarek na digitalizaciji. Uprizoritvena dejavnost in velika mera digitalizacije vodi v razvrednotenje umetniških ustanov; uprizoritvena dejavnost je živa, neposredna izkušnja gledalcev v istem prostoru z nastopajočimi.

· Kulturna dediščina (NPK 21-28, str. 56): Besedilo »…uvajanje morebitnih davčnih in finančnih spodbud oz. ugodnosti.« je prepisano iz predhodnih programov, medtem, ko se do sedaj še ni realiziralo. Glede na ponoven zapis le-teh smo vas dolžni pozvati h konkretizaciji predlaganih spodbud. Prevelik poudarek povezanosti kulturne dediščine in njenim vključevanjem v turistično ponudbo Slovenije. Kulturna dediščine država ne ohranja zgolj zaradi turizma. Pogojevanje enega z drugim je sporno in neprimerno.

· Kulturno-umetnostna vzgoja (NPK 21-28, str. 61): Opozarjamo, da javni kulturni zavodi ne smejo postati podaljšek področja vzgoje in izobraževanja, temveč enakovreden partner. Pozivamo k vnosu besedila iz katerega bo jasno razvidno, da bodo predstavniki zaposlenih v kulturnih organizacijah sodelovali v pripravi programov KUV.

Obenem opozarjamo, da so posamezni ukrepi nerealni. Dejstvo je, da imamo v tem trenutku v javnih kulturnih zavodih preobremenjene delavce in delavke, marsikje še vedno zastarelo infrastrukturo, pomanjkanje kadra in finančnih sredstev. Problem kadrovske podhranjenosti še posebej velja opozoriti na strokovnem delu kulture (področje varstva kulturne in arhivske dediščine). Ne pozabimo, da bi mnogi kulturni zavodi, brez oseb, ki svoje delo opravljajo zaradi opravljanja javnih del, lahko danes zaprli svoja vrata. Problem kadrovske podhranjenosti na področju kulture je ogromen, medtem ko način reševanja te problematike v predlogu NPK 21-28 ni zajet in je popolnoma spregledan. Opozarjamo, da osebe, ki opravljajo javno delo ne morejo nadomestiti redne potrebe po opravljanju dela, ki se je v posameznih kulturnih zavodih izkazala za trajno. Hkrati ob sklepanju pogodb za določen čas preidemo do situacije, ko je potrebno nenehno uvajati nove delavce in ravno ob času, ko se le-ti naučijo samostojnega opravljanja dela, se jim pogodba o zaposlitvi izteče. Nujno je stremeti h kadrovski okrepitvi, na način zaposlovanja za nedoločen čas v vseh kulturnih zavodih, kjer je izkazana potreba po opravljanju posameznega dela.  Realno stanje trenutnega časa nasprotuje mnogim zapisanim ciljem oz. smernicam zajetim v predlogu tako tudi v tem delu prosimo za konkretizacijo predlaganih ukrepov.

V SVIZ od ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija oz. njegovih sodelavcev na Ministrstvu za kulturo pričakujemo, da bodo navedene pripombe preučili in upoštevali ter v skladu z njimi ustrezno popravili in dopolnili besedilo predloga Resolucije o Nacionalnem programu kulture 2021-2028.