Revščina vse večja in globlja

V Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) januarja letos obeležujemo dve leti, odkar je začel delovati Odbor za enakost SVIZ. Temeljno poslanstvo slednjega je ob različnih priložnostih na ravni našega sindikata in posledično tudi širše spodbujati zavedanje o pomenu odpravljanja vseh vrst na spolu temelječih stereotipov in o pomenu uveljavljanja enakovredne zastopanosti obeh spolov na vseh ravneh družbe. V mislih na to smo od leta 2015 pripravili niz dogodkov o aktualnih temah, z njimi pa bomo redno nadaljevali tudi v tem koledarskem letu.

Na prvem letošnjem omizju »Revščina zaposlenih ter tveganje revščine in socialne izključenosti po upokojitvi«, ki je potekalo 10. januarja 2017, na sedežu sindikata na Oražnovi ulici 3, v Ljubljani smo imeli priložnost s pomočjo dr. Vesne Leskošek, izredne profesorice na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, ki se raziskovalno ukvarja s spolom, socialno državo, družbenimi neenakostmi, revščino in mladino, ter dr. Majde Hrženjak, višje znanstvene sodelavke in raziskovalke na Mirovnem inštitutu v Ljubljani, katere raziskovalno področje so socialne politike, študije spolov in kulturne študije, pobliže spoznati nadvse perečo problematiko revščine ter tveganje revščine in socialne izključenosti po upokojitvi, in sicer predvsem med ženskami.

Dr. Vesna Leskošek je v svoji predstavitvi različnih vidikov revščine izpostavila, da nizi podatkov skozi leta kažejo, da se revščina v Sloveniji zlagoma povečuje in obenem poglablja. Zgovorno je, da se je revščina povečevala tudi v času gospodarske rasti – celo ko je bila slednja sploh najvišja – in ne le v obdobju krize po letu 2008. Revščina tako po besedah strokovnjakinje ne odraža nujno gospodarskega stanja v posamezni državi, temveč to, kako država restribuira dohodke. Leto 2008, denimo, v Sloveniji zelo dobro dokazuje, da se lahko tudi v času gospodarske rasti neenakosti samo povečajo, politike pa ob sledenju izključno gospodarski rasti v krčenje socialnih pravic in ne v zagotavljanje blaginje državljank in državljanov. S poglabljanjem revščine revni postajajo vse bolj revni, povečujejo se tudi možnosti, da se bi se začela revščina pojavljati medgeneracijsko. V takih razmerah se oblikuje t. i. kultura revščine, iz katere je zahtevno iziti in državo zelo veliko stane. Dr. Vesna Leskošek je poudarila še, da ženske z ekonomskega vidika živijo veliko slabše kot moški in da se prave neenakosti pokažejo, ko se ženske upokojijo.

Dr. Majda Hrženjak je s podatki podkrepila dejstvo, da je v Sloveniji delež žensk, ki živijo pod pragom revščine, med najvišjimi v Evropski uniji, tudi sicer pa ženske v vseh državah EU prejemajo nižje pokojnine kot moški. Pokojninski razkorak med ženskami in moškimi je pri tem višji kot plačna vrzel med obema spoloma. To je povezano tudi s politikami na tem področju, ki delodajalca odvežejo obveznosti, da bi prilagajal posamezno delovno mesto zaposlenemu, in to preložijo na posameznika. Tak ukrep je, denimo, možnost skrajšanega delovnika zaradi starševstva, s katerim se je odstotek žensk, ki izrabijo to možnost, skozi leta povečeval, medtem ko je pri moških konstanten. V večini primerov tovrstnih ukrepov gre za reprodukcijo tradicionalne vloge žensk, za njihovo redomestifikacijo. Raziskovalka z Mirovnega inštituta je ob tem izpostavila, da ženske že nekaj časa presegajo moške po doseženi ravni izobrazbe, a se to ne odraža na ekonomskem področju. Kot zelo problematično za ženske je izpostavila še prekarizacijo trga dela, ob čemer bela knjiga o pokojninah teh pomembnih vidikov sploh ne naslavlja, ampak stanje še zaostruje. V razpravi so navzoči s strokovnjakinjama med drugim spregovorili še o konceptu univerzalnega temeljnega dohodka, o invalidskem upokojevanju in razmišljali o možnih pozitivnih ukrepih za ženske na trgu dela.