Se moramo v Sloveniji navaditi na padce učnih dosežkov?
Pravkar smo pripravili in objavili prve rezultate Mednarodne raziskave državljanske vzgoje in izobraževanja – ICCS 2022, v kateri so sodelovali učenci 8. razredov, učitelji, ki poučujejo 8. razrede, ter ravnatelji vzorčenih šol. Povzetek prvih rezultatov je dostopen na tej povezavi: KLIK! Kmalu bomo na spletni strani Pedagoškega inštituta (zavihek ICCS 2022, rezultati) objavili tudi celotno poročilo.
Očitno je, da so dosežki učencev 8. razredov na področju državljanske vednosti slabi, prav tako nas morajo skrbeti njihova stališča (do pomembnih tem v družbi – ožjem in širšem okolju) ter manjši angažma (tako v šoli kot izven nje), nenazadnje tudi njihova pripravljenost delovanja/angažiranja v prihodnje. Pri državljanski vednosti je padec precejšen, dosežki leta 2022 so slabši kot leta 2009, tudi stališča, sedanje delovanje in prihodnje delovanje so v veliki meri padli na raven leta 2009. Določen delež lahko zagotovo pripišemo tudi šolanju na daljavo, pa vendarle: verjetno je treba pripisati vsaj določen delež tudi stanju v družbi. Seveda vsi pričakujemo, da bo politika na področju vzgoje in izobraževanja resno pristopila k intervencijam, se resno vprašala, če področju državljanske vzgoje na ravni osnovne šole res nameni dovolj pozornosti. Vendar rezultati raziskave kažejo tudi marsikaj drugega, kar ni nujno vezano samo na področje državljanske vzgoje in izobraževanja, ampak je precej širše – vezano je tudi na odnose v šoli (šolska, razredna klima, odnosi med učenci, povečana stopnja vandalizma, neupravičeni izostanki od pouka in še bi lahko naštevala) in zunaj nje. Seveda to ne pomeni, da bi morali okrepiti vzgojno funkcijo na račun izobraževalne funkcije šole; tudi ta raziskava je namreč pokazala, da je to dvoje med seboj precej povezano. Skratka, rezultati raziskave pričajo o precej širši sliki stanja na področju vzgoje in izobraževanja in nenazadnje tudi družbe. Bojim se, da v kolikor šolstvo (vzgoja in izobraževanje) sedaj res ne bo postalo ena od pomembnih prioritet tako politike (ne le šolske) kot družbe, je vprašanje, kakšna prihodnost nas čaka. Družbeni konteksti, v katerih živimo, se danes hitro spreminjajo, postajajo vse kompleksnejši, pred vzgojo in izobraževanjem je zahtevna naloga (verjetno zahtevnejša kot kadar koli prej), hkrati pa se soočamo s pomanjkanjem učiteljev in drugega strokovnega kadra v šolah, šolski prostor mora vedno znova dokazovati svoj pomen, in še bi lahko naštevala. Vendar je z vsem tem v zvezi zahtevna naloga tudi pred celotno družbo – pa vendarle, ali smo jim pripravljeni zagotoviti ustrezne pogoje dela, da bodo svoje poslanstvo še naprej uresničevali, in sicer v še zahtevnejših družbenih kontekstih, ki smo jim že priča (in bodo v prihodnje še kompleksnejši)? Če danes ni jasno, kako pomembna je šola, kako pomembni so učitelji in tudi vsi strokovni in drugi delavci šole (vključno z vodstvi šol, seveda), da gre za okolje, ki ustvarja našo prihodnost, potem smo na slabi poti, pa ne le v smislu razvoja demokracije, temveč tudi vseh ostalih pomembnih zadev za uspešno delovanje družbe in naše sobivanje.
Sicer bi se pa za sodelovanje želela zahvaliti vsem sodelujočim šolam (ravnateljem, šolskim koordinatorjem raziskave ICCS 2022), učiteljem in učencem. Ko smo vzorčene šole zaprosili za sodelovanje v raziskavi, smo bili zelo jasni, da Slovenija potrebuje te podatke, da zaradi tega potrebujemo šole za sodelovanje, kajti le na podatkih temelječe politike so lahko uspešne. In šole so se odzvale v neverjetnem deležu, dobili smo reprezentativne podatke. Šole so očitno eden pomembnejših deležnikov pri tem, da si želijo prispevati k razvoju šolskega okolja. Pa jim kot družba, žal, tega prispevka ne priznamo prav pogosto. Prav zato želim vsem sodelujočim v raziskavi izraziti tudi javno zahvalo.
Dr. Eva M. Klemenčič, Pedagoški inštitut