Ljubljana, 19. 10. 2020

Šola na daljavo - nismo dobro pripravljeni

Na Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) se ob vnovičnem delnem prehodu k šolanju na daljavo še v večjem številu kot sicer obračajo članice in člani ter drugi zaposleni v šolstvu, ki opozarjajo na številne dileme in izzive, ki so v razmerah covida-19 vstopili v vrtčevski in šolski vsakdan. Iskreni zapis z nami deli tudi naša članica – naša sindikalna zaupnica, učiteljica tretjega razreda in mama. Kot povzema v zaključku, je nujno od ministrstva nemudoma zahtevati, »naj zagotovi 'fer' pogoje za vse učeče, ne pa da lažno preko medijev sporoča, da smo vsi na vse dobro pripravljeni. Žal nismo ...« Vabljeni k branju in tudi, da z nami delite svoje izkušnje, premisleke, predloge.

Pišem v svojem imenu – kot mama treh svojih in treh partnerjevih šolajočih se najstnikov, kot osnovnošolska učiteljica tretjega razreda in kot sindikalna zaupnica SVIZ –, a sem prepričana, da se je v aktualnih razmerah še marsikdo srečal z vprašanji in izzivi, ki jih želim izpostaviti.

Mama: S partnerjem imava vsak tri otroke, skupaj dva študenta, tri srednješolke in sedmošolca. Sva zaposlena, živimo v redu, smo povprečno računalniško opremljena družina – imamo en tiskalnik, en stacionarni računalnik in štiri prenosnike, od teh je en moj, službeni. Delo na daljavo letos spomladi je bilo v naši družini ekstremno zahtevno, s štirimi prenosniki in starim stacionarnim računalnikom nas je delalo sedem. Svojega službenega sem večkrat prepustila otrokom in sama delala preko pametnega telefona ali zvečer.

Nihče na ministrstvu za izobraževanje od marca do zdaj ni poskrbel, da bi bili vsi učenci ustrezno opremljeni z dostopom do spleta in potrebno tehnologijo za delo na daljavo.

Ko sem v času prvega koronavala v sosednji gimnaziji, ki jo obiskuje eden od otrok, prosila za izposojo prenosnika, ga žal niso imeli na voljo. Septembra letos sem poskusila na osnovni šoli drugega od otrok, ko so povpraševali, kdo potrebuje opremo. Minuli teden, tik pred drugim valom dela na daljavo, sem povprašala, ali ga bo sin lahko dobil. In so mi povedali, da nas bodo obvestili, ker je na seznamu za to več kot 100 učencev, a šola toliko računalnikov sploh nima. Enaka je situacija pri partnerjevi hčerki. Čakamo na odgovor ... Skratka, moji družini do danes ni nihče pomagal, da bi lahko mirno vzpostavili delo na daljavo, kar pričakuje ministrstvo. Otroci nimajo enakih možnosti!

Poleg tega smo julija zamenjali internetnega operaterja, ker nam je bila v času šole na daljavo naša spletna povezava pogosto slaba. Ali bo novi sistem vzdržal, še ne vemo, le upamo lahko na najboljše. Nihče na ministrstvu za izobraževanje od marca do zdaj ni poskrbel, da bi bili vsi učenci ustrezno opremljeni z dostopom do spleta in potrebno tehnologijo za delo na daljavo. V našem okolišu družine še vedno nimajo dostopa do interneta ali pa zgolj in samo njegovo satelitsko različico, ki stane za potrebe šolajočega približno 1.000 evrov mesečno!

Ponujenih je bilo veliko videoposnetkov dobrih praks, poplava popoldanskih razprav na to temo, v resnici pa vse na račun prostega časa učiteljev.

Učiteljica: Vedno pravim, da sem se rodila, da postanem učiteljica. Ja, rada imam svoj poklic, neizmerno. Vendar do zdrave meje.

Osem ur delam za službo, osem ur spim, osem ur sem z družino. V teh osmih urah mojega delovnega časa nihče ni poskrbel, od marca do danes, da bi se lahko sistematično izobrazila za delo na daljavo. Ponujenih je bilo veliko videoposnetkov dobrih praks, poplava popoldanskih razprav na to temo, v resnici pa vse na račun prostega časa učiteljev. Svojega prostega časa nisem bila pripravljena zamenjati za čas in na račun svoje družine ter hobijev, ki jih imam. Od marca do junija sem bila resnično izčrpana od dela na daljavo, klicev, e-pošte, monitorjev ... Po zasluženem dopustu poleti pa smo na šolah začeli delati tako kot vsa leta poprej in se, kdor je imel interes ter je bil pokoren ustrahovanju nadrejenih, v popoldanskem in nočnem času izobraževati na mnogo različnih načinov, kako delati v Timsih, Zoomu ... Jaz sem ponoči spala ...

Učiteljice ostajamo prepuščene lastni iznajdljivosti, vsaka bo delala, kot zna najbolje. Ene se bodo spet cele dneve snemale in pošiljale posnetke otrokom, druge bodo sestavljale e-teste, tretje iskale gradivo po spletu ...

Ministrstvo zdaj pričakuje, da vsi učitelji vse znamo, da smo poenoteni v sistemu komunikacije –  komunikacijskem kanalu, da bo vse lepo teklo ... Na naši šoli so se mnogi učitelji druge in tretje triade med seboj povezali in se s pomočjo učiteljice, ki se je vsega naučila sama (in povedala na zadnji konferenci julija, da je povsem izgorela, pa nima doma družine ... da je delala po 18 ur na dan …), usposobili za delo v Timsih. Vsa pohvala za njihov trud in sodelavki za pripravljenost. Med učitelji je nekaj takih, ki jih je zelo strah, ker tega načina dela ne obvladajo, a se spretno skrivajo. Tudi učence so moji kolegi višjih razredov na to delo pripravljali od septembra in vsi upajo, da bo nekako steklo, kjer so družine opremljene s tehnologijo. A ni povsod tako. So šole, kjer se jim ne sanja, kaj so Timsi, kako delati z njimi. Smo učitelji, ki smo samo ljudje in smo svoj dopust izkoristili za počitek, svoje popoldneve vlagamo v družine in zaradi nam normalnega in edino pravega preživljanja prostega časa smo povsem zaostali za tistimi zagnanimi popoldansko učečimi se kolegi, ki jih ta način dela zelo zanima oziroma ki so v večji meri tako zelo preplašeni, da so pripravljeni narediti vse, samo da ustrežejo zapovedanem sistemu, novim revolucionarnim iznajdbam posameznikov na ministrstvu.

Za prvo triado, kjer Timsi ne pridejo v poštev in brez sodelovanja in znanja staršev ne gre, pa ni bilo na državni ravni storjeno prav nič. Učiteljice ostajamo prepuščene lastni iznajdljivosti, vsaka bo delala, kot zna najbolje. Ene se bodo spet cele dneve snemale in pošiljale posnetke otrokom, druge bodo sestavljale e-teste, tretje iskale gradivo po spletu ... Jaz bom komunicirala kot spomladi: preko e-pošte, MMSjev, telefonskih klicev. Temu le stežka lahko rečem pouk. To je zgolj malo več kot nič! Samo toliko, da lahko rečemo, da delamo. Žalostno. Res ne moremo storiti nečesa SKUPAJ? Se povezati s TV Slovenija in po celotni državi predvajati isti pouk za najmlajše, pa bi vsak učitelj prispeval en del k mozaiku celote. Očitno ne, ker mora znati vsak učitelj vse, ker mora v ozadju nekdo z omenjeno tehnologijo zaslužiti.

Če bi bilo minulo delo na daljavo res tako enkratno, potem ne bi s svojimi tretješolci do prejšnjega tedna pri matematiki obravnavala vsebin in ciljev drugega razreda …

Če bi bilo minulo delo na daljavo res tako enkratno, potem ne bi s svojimi tretješolci do prejšnjega tedna pri matematiki obravnavala vsebin in ciljev drugega razreda … Reševali smo Lili in Bine 3. del za drugi razred, se pri slovenščini opismenjevali s pisanimi črkami ... Skratka, učitelji dobivamo zgolj in samo ukaze, kaj moramo in česa še nismo. Pričakuje se, da imajo vse družine pogoje za delo na daljavo, da imamo vsi učitelji dovolj e-znanja za tovrstni pouk.

Skrbi me na splošno za učiteljske kolege, ki slepo sledijo ukazom in novim spremembam, tako imenovanemu napredku – beri: korakom stran od zdravja, tako duševnega kot telesnega.

Sindikalna zaupnica: V tej vlogi opozarjam, da bomo učitelji izgoreli. Prejšnji mesec sem dopolnila 20 let delovne dobe. V šolstvu. Marsikaj sem se naučila v tem času, veliko prostega časa namenila izobraževanju, napredovanju, projektom ipd., postala svetnica in še marsikaj. A si ne predstavljam, da bom zmogla še nadaljnjih 20 let. Sodim med zelo aktivne učitelje, sem radovedna, učljiva ..., a letos se je v meni zgodil STOP. USTAVI SE. In sem se. Sedaj delam počasnejše korake in vidim jasnejšo sliko. Skrbi me na splošno za učiteljske kolege, ki slepo sledijo ukazom in novim spremembam, tako imenovanemu napredku – beri: korakom stran od zdravja, tako duševnega kot telesnega. In vsi ti ljudje, ki ne znajo poskrbeti zase, za svoje zdravje v dobri veri, da delajo prav, vzgajajo mlade s svojim vzgledom: pohiti, a še nisi, nikoli ni dovolj ...

Če povzamem svoje delo v službi pred dvajsetimi leti in danes: 20 let nazaj sem za svojo plačo poučevala, imela planinski krožek, šla na dva seminarja in tri študijske skupine letno, danes za svojo plačo: poučujem, imam dva krožka, grem na en seminar na leto in nobeno študijsko, pišem poročila za učence DSP, sestankujem v vseh možnih skupinah za otroke z odločbo, sedim na vseh sestankih za e-novosti, sem vključena v pet šolskih projektov (zdrava šola, Eko šola, Kulturna šola ...), berem e-pošto vsak dan, imam v razredu vsaj tri otroke z odločbo, tujce ..., se elektronsko čekiram na delovnem mestu, hodim v šole v naravi, vpisujem vse svoje delo v Lopolis, imam poleg navadnega pouka še e-pouk in e-delovne zvezke ... Le kaj naš še čaka naslednjih 20 let? Vse kar se je zgodilo v teh dvajsetih, je prej korak nazaj kot naprej. Izgubili smo prosti čas, svobodo in avtonomijo poučevanja, preprost pouk podoben življenju, športne vzgoje skoraj več ni na meniju ... Sistem nadzira vsak moj prihod in odhod iz šole, beleži vsako vpisano uro. Kje je zaupanje v učiteljevo delo? 

Spoštovano vodstvo SVIZ-a, najbrž ste vi poleg staršev in nas učiteljev tisti, ki veste, o čem pišem. Če imate kakršnokoli možnost nemudoma zahtevajte od ministrstva, naj zagotovi »fer« pogoje za vse učeče, ne pa da lažno preko medijev sporoča, da smo vsi na vse dobro pripravljeni. Žal nismo ...

Natalija … in vsi, ki si upajo javno razmišljati

 

Komentarji
Vse je igra
23.10.2020

Z vsemi zgodbami in izpovedmi se zelo strinjam, ker se kot učiteljica najdem v vsaki od njih.
Že nekaj časa se sprašujem, kje in zakaj se nam je zalomilo. Slovenskemu učiteljstvu, namreč.
Kakšno je danes slovensko učiteljstvo (seveda s častnimi izjemami)?
1. nerazumljeno in nespoštovano ... s strani javnosti,
2. neupoštevano in necenjeno ... s strani oblasti,
3. apatično, tiho, neinformirano, neozaveščeno, brez hrbtenice, individualistično, karieristično, espejevsko ... s strani samega učiteljstva.
Poklic učitelja je bil in bo zame vedno "luč" (po Cankarju): luč izobraženstva, brezkompromisno, etično, strokovno, humano, napredno delovanje. Pa tudi:
človek, ki ne gleda najprej na svoje materialne koristi.
Človek, ki pozna zakonodajo in se bori za svoje pravice.
Človek, ki ne utihne, ko ga hočejo pohoditi.
Človek, ki ne dovoli, da se mu dela krivica.
Človek, ki ga ni strah.
Preveč idealistično?

Marjanca
22.10.2020

Pozdravljene, razpravljalke!

Ravno sem poslušala, da so zaprli šolo v Puconcih zaradi množične okužbe učiteljev in nekaj učencev. In odgovor ministrstva je bil, da imajo otroci pravico do šolanja.
Župan občine Puconci je povedal, da ljudi na ministrstvu ni zanimala realna epidemiološka situacija.
In prav tako jih v resnici očitno ne zanima zdravje ljudi.

Povzetek zgodbe.
Ministrstvo za šolstvo ni zaposlilo dodatnega kadra za takšne primere. Prav tako ni razmišljalo o dodatnih zaposlitvah tehničnega osebja. Zakaj?
Ker smo očitno vsi dobro pripravljeni in imuni na virus. A ne?

Katarina
21.10.2020

Sem učiteljica, ki ima doma dva napredna dva študenta, računalniško smo podpovprečno opremljena družina. Skupaj imamo dva računalnika, tiskalnika žal ne premoremo. Oba študenta, tehničnih ved, ves čas zaradi študija in izračunov za študij potrebujeta računalnik. Zame ostane prost le pozno zvečer in ponoči. Delo na daljavo letos spomladi je bilo v naši družini organizacijsko tehnično ekstremno zahtevno.

Dva moja učenca sta bila v času prvega navala korone brez računalnika. Žal na šoli zanju računalnika niso imeli na voljo. Ostali so se nekako znašli. Otroci nimajo enakih možnosti! Sodelovanje je bilo od primera do primera zelo različno, predvsem odvisno od izobraženosti, premožnosti in volje staršev. Dva otroka se mi celo obdobje nista javila.

Negede na to, da smo ena izmed največjih šol v Sloveniji, v šoli nimamo dovolj računalnikov, da bi lahko vsak delal na svojem. Vsaj dva učitelja prideta na enega. Ti računalniki so malo zmogljivi, mnogi zastareli. Vseh 90 učiteljev na šoli ima celo en barvni tiskalnik v zbornici. Ki je neprestano zaseden s vsaj petimi učitelji naenkrat!

Nihče na ministrstvu za izobraževanje od marca do zdaj ni poskrbel, da bi bili vsi učenci ustrezno opremljeni z dostopom do spleta in potrebno tehnologijo za delo na daljavo.
Za delo na daljavo nas niso izobrazili. Vsa priprava gradiv poteka na račun prostega časa učiteljev. Čas med korono me je izčrpal od vsega dela prek računalnika, vid se mi je poslabšal, pekle so me oči.

Sedaj poleg svojega dela namenjam samoizobraževanju mnogo večerov za delo prek spleta. Učitelji smo prepuščeni lastni iznajdljivosti.
Kako si naši zaposleni na ministrstvu drznejo pričakovati, da bomo vse znali sami. KAJ SO ONI NAREDILI ZA NAS?!! Izdajajo pomanljiva nestrokovna priporočila in se presedajo v pisarnah z nikakšnim stikom z realnostjo v šoli in brez povezovanja s strokovnjaki ter prakso.

Med učitelji je mnogo starejših, ki so povsem neopremljeni in nimajo druge podpore kakor od nekaj prijaznih posameznikov.
Poleg tega so tu tudi starši. Posebno ob učencih prve triade morajo biti v času njihovega dela na daljavo ves čas zraven otroka, njemu na razpolago. Ne glede na to, da znajo ali ne, zmorejo ali ne.
In kako naprej…. Bo kar vsak delal po svoje, po svoji iznajdljivosti.
Zakaj ne poenotimo dela. Ker nihče na “višji” ravni ni sposoben, ali zato ker to ni v njihovih delovnih nalogah, da bi naredili kaj glede vsega zgoraj omenjenega.

S svojimi otroki, ponavljamo še lansko snov, ker je zaradi dela daljajo znanje šibko.

Poleg tega delamo učitelji vsaj 3 ure tedensko več kot pred 15 leti predvsem zaradi dežuranj, nadomeščanj, birokratskih zadev idr. Imamo vedno več sestankov zaradi izvajanja individualnih programov, več zaradi pisanja zapisnikov ter sestankov zaradi nevzgojenih in nesramnih otrok. Lansko leto je le zaradi enega nesramnega otrokea bila na sestankih z nesramnimi starši 6 ur! Ob tem se nas kot učitelje ne ceni več. Nikakršnega odnosa ni ne do nas ne do našega dela.

Za aktiv se moramo dobivati v popoldanskem ali zgodnjem jutranjem času, ker zaradi nadomeščanj in dežurstev sploh ne pridemo več skupaj. Mnogi sodelavci med seboj se poznamo le še na videz. ker se le sem ter tja hiteči, srečamo in pozdravimo na hodniku enkrat tedensko ali manj.
Trenutno pa imamo dodatno še seje, sestanke in dežurstva vsak teden zaradi korone. Kar znese vsaj dve do tri ure tedensko še več časa.

Za ta poklic se navadno odločijo srčni, empativni ljudje, z željo po dobrem delu in vzgoji otrok. Vsako leto nam nalagate več kontrole in dela. Vendar od naših nadrejenih nismo vredni zaupanja! Samo zavedajte se, ob takšnem nezaupanju pade tudi volja, zadovoljstvo, kvaliteta dela in odnoso v učnem procesu in šolskem sistemu….

Zaradi opisanih pogojev in sprejemanju mojega dela sem letošnje leto postala izčrpana.
Ali ni neodgovorno od naših vladajočih, da ne pomislijo, zakaj je temu tako in česa ne spremenijo. Aja, to verjetno ni v opisu njihovih nalog, važno je da se kontrolira učitelje, če dovolj delajo in to kvalitetno brez vsakršnih napak v planiranju, izvedbi dela ter odnosih do učencev.
Poznam več mladih, ki so po petih letih dela odšli v druge police. Sodelavka se je preusmerila v maserstvo, ker s tremi strankami na dan zasluži toliko kot učitelj. Dela pa manj.
Kot je omenila sodelavka je šola na daljavo nedelujoč absurd in ni nikakršna alternativa!
Katarina

Uršula Zakrajšek
21.10.2020

Se strinjam z vsem zgoraj napisanim. Zaradi takega načina dela v naši državi že nekaj let, sem sama, zaradi hude izgorelosti po 22 letih poučevanja zapustila ta poklic. Pa sem, ko sem začela učiti mislila, da bom vedno to delala, saj sem v poučevanju resnično uživala. Hvala bogu sem imela alternativo, ki je drugi učitelji nimajo. Če se nekaj ne bo spremenilo, bo naš šolski sistem popokal po šivih. Mislim da je tale epidemija pokazala na vse težave, ki jih ima ta sistem in jih še poglobila. Večina mojih bivših kolegov si želi delati nekaj drugega, a nimajo možnosti. A ni to najhuje. Da si v tem poklicu, ker ne najdeš nekaj drugega. Pa tako lep poklic je to. Samo če ti vzamejo vso avtoriteto, ustvarjalno svobodo in te tako zelo obremenijo. Potem to pač ni več to. Najhuje pa je, da se s tem nihče ne ukvarja. Mislim, da bi se vlada morala kdaj pa tudi vprašati zakaj je toliko izgorelosti med učitelji in zakaj je nekdo zapustil ta poklic. Pa to verjetno nikogar ne zanima. Saj je veliko mladih, ki bodo prišli. Samo bojim se, da bodo tudi kmalu odšli, ker bodo našli druge alternative. Toliko v razmislek.

Andreja
21.10.2020

Pozdravljeni,
Pridružujem se izpovedi učiteljice, končno smo dočakali, da je nekdo spregovoril. Lahko rečem, da smo predvsem staŕejši učitelji postavljeni pred veliko preizkušnjo, preživeti v tej poplavi informacij in zahtev po znanju tehnologije in uporabi raznih orodij, programov ali pa izgoreti. Že dalj časa se sprašujem koliko časa bomo to zdržali.Kolegi v šoli so preprosto v paniki, preutrujeni, ne upajo na glas povedati, da ne zmorejo in ne znajo vsega tega. Veliko je bolnišk, pa ne samo zaradi bolezni. Racunalniška znanja, ki bi se jih morali učitu leta, moramo znati čez noč. Potem pa še vsa ta nakladanja na študijskih skupinah, kako je vse perfektno vsi vse obvladajo... Da se res počutiš popolnomoa nesposobnega. Naj omenim še vse tiste, ki v tem času izvajajo kombiniran pouk. Torej delajo doma in se v šoli. Pa tudi to se sprašujem, kdaj bo kdo rekel kaj dobtega o učiteljih, ki smo tudi ves čas v prvih vrstah? Ali bomo zopet do bili samo kritike, kako bodo imeli učenci velik primanjkljaj.
No saj smo dobili miloščino, ki se ji je reklo dodatek za delo v izrednih razmerah 😊
Upam, da bomo zdržali. Lepo pozdravljeni

Mojca
20.10.2020

Draga Natalija!
Bravo!!! Čas je, da stopimo iz črednega nagona in povemo, da smo učitelji najprej ljudje in da ne bomo neumne ovce, ki slepo sledijo nagonu – ali vodji tropa. Pridružujem se k tvojemu razmišljanju kot učiteljica, kot sindikalna zaupnica in nenazadnje kot mama.
Naj dodam še svoje razmišljanje.
Vlada bi morala vedeti, da bo jesen prinesla dvakratnik obolenj glede na število obolelih v pomladanskem času. Vmes je bilo poletje in veliko turističnih tranzicij. Teh pomladi ni bilo, pa še pouk je potekal na daljavo. Tudi ministrstvo za šolstvo bi moralo računati na vse to, predvsem pa, da bodo razmere v jeseni vodile slej kot prej k poučevanju na daljavo. In kaj je bilo v tem času narejeno, da bi bili na ta drugi val vsi bolje pripravljeni? Zdravstvo, šolstvo, vlada…To, kar je napisala že ga. Natalija. In žalostno je tudi to, da po vseh izkušnjah iz pomladanskega časa, delamo še večje napake. Iz malo vloženega denarja, s premalo preigravanja različnih možnosti za boljše rešitve, sedaj pričakujemo misijo nemogoče na račun najšibkejših. Pa vsi dobro poznamo pravilo: »Moč nekega sistema ali družbe se meri po moči najšibkejšega člena« Očitno imamo takih členov veliko in so začeli pokati.

Maja Mezgec Kristan
20.10.2020

Pozdravljeni,

v prav vsem se strinjam z gospo Natalijo, avtorico prispevka in razmišljam ter delujem podobno kot ona.

Menim, da bi morali šolniki, SVIZ, ministrstvo za šolstvo, Zavod za šolstvo, Učiteljsko združenje in kar je še takega odločno zahtevati, da se šol ne zapira in da imajo vsi učenci možnost izobraževanja v živo. Učenje na daljavo je en velik absurd, ki ne deluje! Ne za učitelje ne za učence. Ne sprenevedajmo se, da je učenje na daljavo sprejemljiva alternativa učenju v živo, ker ni! Tudi tisti, ki imajo doma vse pogoje za delo, kaj hitro izgubijo motivacijo in jih zagrabi počitniško vzdušje.

Oglasimo se in odločno povejmo, da se šol ne sme zapirati za daljši čas!

Marijana Šarić
20.10.2020

Bravo in še enkrat bravo. Upam,da bo pismo romalo na pravi naslov.
Se pridružujem Natalijinem razmišljanju.

Marijana

Marjetka Berlič
19.10.2020

Sem učiteljica. 37 let. Sem tudi mama in sem v tem času presrečna, da sta že odrasla. V marcu sem bila kljub izkušnjam in znanju, ki sem si ga pridobivala skozi vsa leta, šokirana, da je to sploh možno. Pa smo preživeli in prišli ponovno v šolo. Mislila sem si, da smo zdaj pač bolj pripravljeni. Jaz sem. Udeležila sem se veliko webinarjev in izobraževanj in sem drugače zastavila svoje delo. Toda videti devetošolce prizadete do solz, ker ne morejo v šolo, tega pa tudi jaz še nisem videla. Žal mi je za vse otroke, ki imajo doma nemogoče razmere za delo zaradi družinskih problemov. Ni jih malo. Zato tole delo na daljavo je lahko tehnično super napredno, človeškega stika pa kljub temu ni. Moji učenci so rekli, da si želijo razlage v živo. Gremo dalje, tudi če ves sistem odpove, mi smo tukaj zaradi otrok. Zato sem v marcu in aprilu bila na robu izgorelosti, ker enostavno nisem mogla mimo njihovih stisk. Ne vem kako bo v tem času, a smo v šoli napravili vse, da bo za naše učence najbolj optimalno. Upam ... nikoli ne vemo, kaj se dogaja za štirimi stenami.

Marjanca
19.10.2020

Spoštovana Natalija!

Z vsem srcem se pridružujem vašemu razmišljanju. Tudi jaz sem nekega dne rekla STOP. V resnici je reklo stop moje telo. Že pred leti. Enostavno nekaj mesecev ni več šlo. Mislila sem, da nikoli več ne bom zmogla poučevati, toliko vsega se je nabralo.
K sreči sem spregledala in se odločila, da bom delala samo še za pouk in najosnovnejše stvari, ki sodijo k temu, ker bi sicer obnemogla do konca.
Zdaj sem tik pred upokojitvijo in v razredu spet uživam, ker me ne zanimajo več vedno nove teorije, ki jih ne vem kdo privleče iz ne vem katere države in jih potem malo premeša ter posreduje slovenskemu učitelju, ki ne zna reči NE. O analizi poučevanja te ali one prakse na slovenskih tleh pa ne duha ne sluha.
Tudi o tem, da imajo kolegi po Evropi, kljub temu, da so večinoma na delovnem mestu od 9. do 17. ure, drugačne pogoje dela.
V Angliji denimo ima vsak učitelj javne šole svojega asistenta v razredu, hkrati pa še vsak učenec z odločbo ves čas pouka prisotnega specialnega pedagoga. Tako se lahko hkrati znajde v razredu tudi več odraslih. Angleški učitelj poučuje štiri dni v tednu, peti dan se pripravlja v službi na pouk prihodnjega tedna. Poudarek je v službi. Ta čas poučuje njegov asistent. In pouk je zlahka individualiziran.
Na Nizozemskem so delovni zvezki že pred 30 leti bili prilagojeni individualiziranemu načinu dela. Pri nas lahko o tem le sanjamo.
Na Finskem sploh ne poznajo inšpektorskega nadzora, ker svojim učiteljem neizmerno zaupajo.
Nikjer v Evropi ne mešajo tujih praks s svojimi tako zelo kot pri nas - malo avstroogrskega ocenjevanja in malo škotskega formativnega spremljanja pouka. Vse hkrati seveda.
Nikjer v Evropi učitelju tudi ni potrebno za skoraj vsako svojo besedo, ki jo izreče, napisati takšne priprave za delo kot to mora biti narejeno pri nas. Da o drugih administrativnih neumnostih sploh ne govorim.
Nezaupanje do učiteljevega dela se odraža pri snovalcih šolske zakonodaje in zato posledično tudi v javnosti.
Kot sami ugotavljate, spoštovana Natalija, vse to nima več nobenega smisla. Vso odgovornost za znanje otrok prevaliti na učitelja je značilnost slovenske politike že dolgo časa. V teh časih pa še bolj.
Zato mladim kolegom in kolegicam sporočam:
Naučite se reči NE, sicer bo to storilo vaše telo samo.
Pa srečno!

Vaš komentar