Šola na daljavo - nismo dobro pripravljeni
Na Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) se ob vnovičnem delnem prehodu k šolanju na daljavo še v večjem številu kot sicer obračajo članice in člani ter drugi zaposleni v šolstvu, ki opozarjajo na številne dileme in izzive, ki so v razmerah covida-19 vstopili v vrtčevski in šolski vsakdan. Iskreni zapis z nami deli tudi naša članica – naša sindikalna zaupnica, učiteljica tretjega razreda in mama. Kot povzema v zaključku, je nujno od ministrstva nemudoma zahtevati, »naj zagotovi 'fer' pogoje za vse učeče, ne pa da lažno preko medijev sporoča, da smo vsi na vse dobro pripravljeni. Žal nismo ...« Vabljeni k branju in tudi, da z nami delite svoje izkušnje, premisleke, predloge.
Pišem v svojem imenu – kot mama treh svojih in treh partnerjevih šolajočih se najstnikov, kot osnovnošolska učiteljica tretjega razreda in kot sindikalna zaupnica SVIZ –, a sem prepričana, da se je v aktualnih razmerah še marsikdo srečal z vprašanji in izzivi, ki jih želim izpostaviti.
Mama: S partnerjem imava vsak tri otroke, skupaj dva študenta, tri srednješolke in sedmošolca. Sva zaposlena, živimo v redu, smo povprečno računalniško opremljena družina – imamo en tiskalnik, en stacionarni računalnik in štiri prenosnike, od teh je en moj, službeni. Delo na daljavo letos spomladi je bilo v naši družini ekstremno zahtevno, s štirimi prenosniki in starim stacionarnim računalnikom nas je delalo sedem. Svojega službenega sem večkrat prepustila otrokom in sama delala preko pametnega telefona ali zvečer.
Nihče na ministrstvu za izobraževanje od marca do zdaj ni poskrbel, da bi bili vsi učenci ustrezno opremljeni z dostopom do spleta in potrebno tehnologijo za delo na daljavo.
Ko sem v času prvega koronavala v sosednji gimnaziji, ki jo obiskuje eden od otrok, prosila za izposojo prenosnika, ga žal niso imeli na voljo. Septembra letos sem poskusila na osnovni šoli drugega od otrok, ko so povpraševali, kdo potrebuje opremo. Minuli teden, tik pred drugim valom dela na daljavo, sem povprašala, ali ga bo sin lahko dobil. In so mi povedali, da nas bodo obvestili, ker je na seznamu za to več kot 100 učencev, a šola toliko računalnikov sploh nima. Enaka je situacija pri partnerjevi hčerki. Čakamo na odgovor ... Skratka, moji družini do danes ni nihče pomagal, da bi lahko mirno vzpostavili delo na daljavo, kar pričakuje ministrstvo. Otroci nimajo enakih možnosti!
Poleg tega smo julija zamenjali internetnega operaterja, ker nam je bila v času šole na daljavo naša spletna povezava pogosto slaba. Ali bo novi sistem vzdržal, še ne vemo, le upamo lahko na najboljše. Nihče na ministrstvu za izobraževanje od marca do zdaj ni poskrbel, da bi bili vsi učenci ustrezno opremljeni z dostopom do spleta in potrebno tehnologijo za delo na daljavo. V našem okolišu družine še vedno nimajo dostopa do interneta ali pa zgolj in samo njegovo satelitsko različico, ki stane za potrebe šolajočega približno 1.000 evrov mesečno!
Ponujenih je bilo veliko videoposnetkov dobrih praks, poplava popoldanskih razprav na to temo, v resnici pa vse na račun prostega časa učiteljev.
Učiteljica: Vedno pravim, da sem se rodila, da postanem učiteljica. Ja, rada imam svoj poklic, neizmerno. Vendar do zdrave meje.
Osem ur delam za službo, osem ur spim, osem ur sem z družino. V teh osmih urah mojega delovnega časa nihče ni poskrbel, od marca do danes, da bi se lahko sistematično izobrazila za delo na daljavo. Ponujenih je bilo veliko videoposnetkov dobrih praks, poplava popoldanskih razprav na to temo, v resnici pa vse na račun prostega časa učiteljev. Svojega prostega časa nisem bila pripravljena zamenjati za čas in na račun svoje družine ter hobijev, ki jih imam. Od marca do junija sem bila resnično izčrpana od dela na daljavo, klicev, e-pošte, monitorjev ... Po zasluženem dopustu poleti pa smo na šolah začeli delati tako kot vsa leta poprej in se, kdor je imel interes ter je bil pokoren ustrahovanju nadrejenih, v popoldanskem in nočnem času izobraževati na mnogo različnih načinov, kako delati v Timsih, Zoomu ... Jaz sem ponoči spala ...
Učiteljice ostajamo prepuščene lastni iznajdljivosti, vsaka bo delala, kot zna najbolje. Ene se bodo spet cele dneve snemale in pošiljale posnetke otrokom, druge bodo sestavljale e-teste, tretje iskale gradivo po spletu ...
Ministrstvo zdaj pričakuje, da vsi učitelji vse znamo, da smo poenoteni v sistemu komunikacije – komunikacijskem kanalu, da bo vse lepo teklo ... Na naši šoli so se mnogi učitelji druge in tretje triade med seboj povezali in se s pomočjo učiteljice, ki se je vsega naučila sama (in povedala na zadnji konferenci julija, da je povsem izgorela, pa nima doma družine ... da je delala po 18 ur na dan …), usposobili za delo v Timsih. Vsa pohvala za njihov trud in sodelavki za pripravljenost. Med učitelji je nekaj takih, ki jih je zelo strah, ker tega načina dela ne obvladajo, a se spretno skrivajo. Tudi učence so moji kolegi višjih razredov na to delo pripravljali od septembra in vsi upajo, da bo nekako steklo, kjer so družine opremljene s tehnologijo. A ni povsod tako. So šole, kjer se jim ne sanja, kaj so Timsi, kako delati z njimi. Smo učitelji, ki smo samo ljudje in smo svoj dopust izkoristili za počitek, svoje popoldneve vlagamo v družine in zaradi nam normalnega in edino pravega preživljanja prostega časa smo povsem zaostali za tistimi zagnanimi popoldansko učečimi se kolegi, ki jih ta način dela zelo zanima oziroma ki so v večji meri tako zelo preplašeni, da so pripravljeni narediti vse, samo da ustrežejo zapovedanem sistemu, novim revolucionarnim iznajdbam posameznikov na ministrstvu.
Za prvo triado, kjer Timsi ne pridejo v poštev in brez sodelovanja in znanja staršev ne gre, pa ni bilo na državni ravni storjeno prav nič. Učiteljice ostajamo prepuščene lastni iznajdljivosti, vsaka bo delala, kot zna najbolje. Ene se bodo spet cele dneve snemale in pošiljale posnetke otrokom, druge bodo sestavljale e-teste, tretje iskale gradivo po spletu ... Jaz bom komunicirala kot spomladi: preko e-pošte, MMSjev, telefonskih klicev. Temu le stežka lahko rečem pouk. To je zgolj malo več kot nič! Samo toliko, da lahko rečemo, da delamo. Žalostno. Res ne moremo storiti nečesa SKUPAJ? Se povezati s TV Slovenija in po celotni državi predvajati isti pouk za najmlajše, pa bi vsak učitelj prispeval en del k mozaiku celote. Očitno ne, ker mora znati vsak učitelj vse, ker mora v ozadju nekdo z omenjeno tehnologijo zaslužiti.
Če bi bilo minulo delo na daljavo res tako enkratno, potem ne bi s svojimi tretješolci do prejšnjega tedna pri matematiki obravnavala vsebin in ciljev drugega razreda …
Če bi bilo minulo delo na daljavo res tako enkratno, potem ne bi s svojimi tretješolci do prejšnjega tedna pri matematiki obravnavala vsebin in ciljev drugega razreda … Reševali smo Lili in Bine 3. del za drugi razred, se pri slovenščini opismenjevali s pisanimi črkami ... Skratka, učitelji dobivamo zgolj in samo ukaze, kaj moramo in česa še nismo. Pričakuje se, da imajo vse družine pogoje za delo na daljavo, da imamo vsi učitelji dovolj e-znanja za tovrstni pouk.
Skrbi me na splošno za učiteljske kolege, ki slepo sledijo ukazom in novim spremembam, tako imenovanemu napredku – beri: korakom stran od zdravja, tako duševnega kot telesnega.
Sindikalna zaupnica: V tej vlogi opozarjam, da bomo učitelji izgoreli. Prejšnji mesec sem dopolnila 20 let delovne dobe. V šolstvu. Marsikaj sem se naučila v tem času, veliko prostega časa namenila izobraževanju, napredovanju, projektom ipd., postala svetnica in še marsikaj. A si ne predstavljam, da bom zmogla še nadaljnjih 20 let. Sodim med zelo aktivne učitelje, sem radovedna, učljiva ..., a letos se je v meni zgodil STOP. USTAVI SE. In sem se. Sedaj delam počasnejše korake in vidim jasnejšo sliko. Skrbi me na splošno za učiteljske kolege, ki slepo sledijo ukazom in novim spremembam, tako imenovanemu napredku – beri: korakom stran od zdravja, tako duševnega kot telesnega. In vsi ti ljudje, ki ne znajo poskrbeti zase, za svoje zdravje v dobri veri, da delajo prav, vzgajajo mlade s svojim vzgledom: pohiti, a še nisi, nikoli ni dovolj ...
Če povzamem svoje delo v službi pred dvajsetimi leti in danes: 20 let nazaj sem za svojo plačo poučevala, imela planinski krožek, šla na dva seminarja in tri študijske skupine letno, danes za svojo plačo: poučujem, imam dva krožka, grem na en seminar na leto in nobeno študijsko, pišem poročila za učence DSP, sestankujem v vseh možnih skupinah za otroke z odločbo, sedim na vseh sestankih za e-novosti, sem vključena v pet šolskih projektov (zdrava šola, Eko šola, Kulturna šola ...), berem e-pošto vsak dan, imam v razredu vsaj tri otroke z odločbo, tujce ..., se elektronsko čekiram na delovnem mestu, hodim v šole v naravi, vpisujem vse svoje delo v Lopolis, imam poleg navadnega pouka še e-pouk in e-delovne zvezke ... Le kaj naš še čaka naslednjih 20 let? Vse kar se je zgodilo v teh dvajsetih, je prej korak nazaj kot naprej. Izgubili smo prosti čas, svobodo in avtonomijo poučevanja, preprost pouk podoben življenju, športne vzgoje skoraj več ni na meniju ... Sistem nadzira vsak moj prihod in odhod iz šole, beleži vsako vpisano uro. Kje je zaupanje v učiteljevo delo?
Spoštovano vodstvo SVIZ-a, najbrž ste vi poleg staršev in nas učiteljev tisti, ki veste, o čem pišem. Če imate kakršnokoli možnost nemudoma zahtevajte od ministrstva, naj zagotovi »fer« pogoje za vse učeče, ne pa da lažno preko medijev sporoča, da smo vsi na vse dobro pripravljeni. Žal nismo ...
Natalija … in vsi, ki si upajo javno razmišljati