Šole kot učeče se skupnosti
V Budvi v Črni gori se je ob koncu novembra odvila druga od skupno predvidenih treh aktivnosti – obiski v okviru medsebojnega učenja (peer learning) – v projektu Šole kot učeče se skupnosti: spodbujanje učinkovitih modelov upravljanja kakovosti in inovacij v izobraževalnem sektorju v obdobju po pandemiji covida-19. Projekt je skupna aktivnost evropskih socialnih partnerjev v izobraževanju, EFEE (European Federation of Education Employers) in ETUCE (European Trade Union Committee for Education) ter se osredotoča na vpeljevanje inovacij v izobraževalni sistem ter vlogo, vključevanje socialnih partnerjev pri tem. Na tokratnem dogodku so poleg gostiteljev sodelovali predstavniki organizacij članic ETUCE in EFEE iz Belgije, Slovenije, Malte, Portugalske, Madžarske, Poljske, Cipra, Bosne in Hercegovine in Albanije.
Udeležence je v imenu Ministrstva za izobraževanje, znanost in inovacije Črne gore uvodoma pozdravil ter nagovoril državni sekretar Dragan Bojović, ki je opisal spremembe v izobraževanju in šolskem sistemu od začetka pandemije covida-19. Omenil je izrazito povečanje digitalizacije in fleksibilnosti pri poučevanju v zadnjem obdobju, hkrati pa izpostavil zavedanje ministrstva, da bodo potrebni ustrezni pristopi za izboljšanje položaja učiteljev. V Črni gori jim je po volitvah junija letos sicer šele nedavno uspelo oblikovati vlado in s tem je sindikat končno dobil tudi sogovornika v socialnem dialogu. Nova ministrica za izobraževanje je sicer že tretja v zadnjih treh letih. Politična nestabilnost ter pogosto menjavanje sogovornikov na vladni strani zagotovo močno (negativno) vpliva na potek sodelovanja in kakovost socialnega partnerstva ter zmožnost tako sindikata kot šolskih oblasti, da bi začrtali želene smeri reform v izobraževanju, dolgoročnejše usmeritve, ter jih seveda tudi skupaj uresničevali.
Nekaj izzivov ter ciljev, želja in prioritet za prihodnje je izpostavil tudi predsednik Sindikata prosvjete Crne Gore Radomir Božović. Poudaril je pomen ustrezno usposobljenih ter motiviranih učiteljev, brez katerih – kljub vsej sodobni opremi in tehnologiji, ki je sicer v črnogorskih šolah primanjkuje – ne more biti kakovostnega izobraževanja, ključen pa je tudi socialni dialog s šolskimi oblastmi. Izpostavil je še, da opozorilna stavka, s katero so črnogorski učitelji začeli aktualno šolsko leto, ni vsebovala materialnih zahtev (denimo po povišanju plač), temveč opozorila in zahteve zaposlenih po krepitvi izobraževalnega sistema, dvigu položaja učiteljev, izboljšanju delovnih pogojev …
V nadaljevanju so udeleženci razpravljali o tem, kako uvajati novosti v izobraževanje, s katerimi pristopi lahko povečamo njegovo kakovost ter kateri so pogoji za to in potrebe sodelujočih v tem procesu. Dogodek se je nadaljeval z omizjem deležnikov v črnogorskem izobraževanju – predstavniki sindikata, pristojnega ministrstva, zavoda za šolstvo ter učencem ene od dveh budvanskih osnovnih šol – ki so vsak s svojega vidika predstavili pričakovanja in potrebe, s katerimi vstopajo v šolski sistem.
Konferenca je bila tudi priložnost za izmenjavo izkušenj o socialnem dialogu na področju spodbujanja modelov inovativnosti v izobraževalnem sektorju v obdobju po covidu-19 ter o trenutnem stanju in dobrih praksah v različnih evropskih državah, kar zadeva načine upravljanja izobraževalnih ustanov in razpoložljivih izobraževalnih virov.
Drugi dan so udeleženci obiskali Drugo osnovno šolo Budva. Gre za eno od zgolj dveh osnovnih šol v mestu, ki ima prek 23 tisoč prebivalcev in je v zadnjem času soočeno z množičnim priseljevanjem oziroma prihodom zlasti državljanov Rusije, Ukrajine in Turčije. V letošnjem letu je tako v omenjeno šolo vpisanih kar osem oddelkov prvih razredov, v katerih je po 28 učencev. Pogovarjali smo se z učiteljico v prvem razredu, v katerem več kot tri četrtine učencev ni črnogorske narodnosti in ne pozna tega jezika, zato je delo s temi otroki izjemno zahtevno. Šola je bila sicer zgrajena leta 2009 in načrtovana za največ 850 učencev, danes pa jo obiskuje več kot 1.800 otrok. Čeprav pouk izvajajo v dveh izmenah – nekatere črnogorske šole celo v petih! –, to pred vodstvo šole in zaposlene še vedno predstavlja izjemen izziv. V pogovoru z ravnateljico in zaposlenimi smo sicer zaznali veliko zagnanosti in večkrat slišali, da so tu zaradi otrok, a jih vse omejitve in razmere (časovne, prostorske, administrativno-birokratske, politične …) postavljajo v res nezavidljiv položaj. Omenjeno pa je tudi ovira za učiteljice in učitelje, da bi v svoj pouk lahko vpeljevali nove pristope in inovativne metode.
Tudi sicer pa so se udeleženci dogodka strinjali z 'ugotovitvijo' portugalskega kolega, da učitelji pravzaprav nimajo časa za inoviranje. Večinoma to v posamezni šoli počne le en (»nor«) učitelj, medtem ko so ostali preprosto preobremenjeni z delom in zadolžitvami, zahtevnimi delovnimi pogoji, visokimi pričakovanji in zahtevami, omejeni s časom, ki jim je na voljo za vse obveznosti, papirologijo in administracijo …
