Svetovni dan učiteljev 2022

Kmalu bomo obeleževali – letos že 29. leto zapored – svetovni dan učiteljev. 5. oktobra 1966 so bila na posebni medvladni konferenci v organizaciji Unesca in Mednarodne organizacije dela (ILO) sprejeta Priporočila o položaju učiteljev in s svetovnim dnevom učiteljev obeležujemo ta dogodek. V dokumentu so jasno določene pravice in dolžnosti vzgojiteljev in učiteljev, poudarjeno pa je tudi, kakšen položaj bi ti morali imeti v družbi glede na pomembnost in zahtevnost dela, ki ga opravljajo. Prav tako je v priporočilih opredeljena odgovornost vlad, da morajo zaposlenim v vzgoji in izobraževanju ter organizacijam, v katerih se združujejo in jih te zastopajo, omogočiti sodelovati pri odločanju o zanje pomembnih vprašanjih.

Odločitev o 5. oktobru kot svetovnem prazniku vzgojiteljev in učiteljev je bila sprejeta na Mednarodni konferenci o izobraževanju leta 1993 v Ženevi, obeležujemo pa ga od leta 1994 dalje.

Letošnje obeleževanje svetovnega dneva učiteljev bo potekalo ob geslu »Preobrazba izobraževanja: samo z učiteljicami in učitelji!«. Tokratni dogodek sovpada z nedavnim zasedanjem generalne skupščine Združenih narodov (ZN) in Vrhom o preobrazbi izobraževanja (Transforming Education Summit). Pri ZN namreč pred začetkom splošne razprave tradicionalno pripravijo poseben tematski vrh. Tokrat je bilo na vrsti izobraževanje po svetu, ki se je po pandemiji koronavirusa znašlo v krizi.

Še preden se je na sedežu Združenih narodov v New Yorku pred dnevi zaključil Vrh o preobrazbi izobraževanja, je udeležence šokirala ocena, da kar 64 odstotkov otrok, starih do deset let, ne zmore prebrati in razumeti niti preproste zgodbe. Bralna pismenost in izobraževanje sta v globalni krizi. Pandemije, okoljske nesreče, oboroženi spopadi in reke begunskih otrok jo le še poglabljajo. Že pred pandemijo covida je bil delež otrok do 10. leta, ki niso dosegali minimalne bralne pismenosti, 52-odstoten. Zaprte šole so zahtevale dodaten davek na pismenost. V podsaharski Afriki je bralno nepismenih celo 90 odstotkov otrok. V svetu zunaj izobraževalnega procesa ostaja prek 220 milijonov šoloobveznih otrok in jasno je, da zaveze, da se bo do leta 2030 lahko šolal vsak otrok, svet ne bo dosegel, so ugotavljali udeleženci Vrha in se strinjali, da imajo šole premalo denarja, da so učitelji slabo plačani ali slabo usposobljeni, učilnice pa prenapolnjene, kar skupaj z zastarelimi učnimi programi spodkopava doseganje potenciala otrok. Zato je preobrazba izobraževanja nujna, še bolj nujno je izdatnejše financiranje.

Čeprav se zdi, da javnost zlasti po pandemiji vse bolj prepoznava in ceni pomembnost, predanost, strokovnost vzgojiteljev in učiteljev, večina vlad ne zagotavlja potrebnih naložb v izobraževalne sisteme ali ustrezne podpore, ki jo učitelji in podporno osebje v izobraževanju nujno potrebujejo. V preštevilnih državah so zahvale in aplavz vsem zaposlenim v vrtcih in šolah zamenjali uničujoči rezi v proračune za izobraževanje in nemogoče zahteve, zaradi katerih so učitelji izčrpani in izgoreli.

Raziskave Izobraževalne internacionale, katere član je tudi SVIZ, kažejo na preobremenjenost, slabo plačilo in podcenjenost učiteljskega poklica. Izkušeni pedagogi množično zapuščajo poklic, ki ga imajo sicer radi, vse manj kandidatov jih želi nadomestiti, pomanjkanje učiteljev pa v svetu dosega epske razsežnosti. Vse navedeno velja tudi za našo državo. Predanost učiteljev in izobraževalnih delavcev ne more nadomestiti finančno podhranjenih izobraževalnih ustanov, politik, ki se vodijo od zgoraj navzdol, ali sistemov, ki ne zaupajo in ne spoštujejo izobraževalcev, ki se predajajo/predajate našim otrokom.

Podatki raziskave Izobraževalne internacionale še kažejo, da je kriza covid-19 izpostavila pomembno vlogo učiteljev pri podpiranju izobraževanja, vendar je preveč zaposlenih zaskrbljenih, ker se v njihovih državah to priznanje še vedno ne odraža v celoti v izobraževalnih politikah. Večina učiteljskih sindikatov z vsega sveta – in SVIZ pri tem ni izjema – poroča o zaskrbljenosti zaradi prenizkih plač, slabšanju delovnih pogojev, skrb za infrastrukturo za podporo poučevanju in učenju pa ni prednostna naloga vladnih naložb. Oblasti se z učitelji redko posvetujejo in jih le občasno (ali sploh ne) vključujejo v procese odločanja in oblikovanje politik. Status vzgojiteljev in učiteljev, višina plačila in delovni pogoji (prenatrpane učilnice, velike delovne obremenitve zunaj pouka, številna pričakovanja šolskih oblasti in družin) odvračajo mlade od vstopa v poklic, obstoječe učitelje pa od tega, da bi uporabili svoje talente ali celo ostali v poklicu.

 

Ob 5. oktobru, svetovnem dnevu učiteljev: poziv izobraževalcev Vladi RS in Državnemu zboru: Spreglejte, ker bo sicer kmalu prepozno!

V luči vsega navedenega v preteklih vrsticah smo iz SVIZ-a predsednika Vlade RS in predsednico Državnega zbora RS pozvali k takojšnjemu ukrepanju, preden bo prepozno:

Od začetka velike gospodarske krize leta 2008 smo v Sloveniji priča zmanjševanju pomena vzgoje in izobraževanja. Naša oblast je enako, kot so to storile številne vzhodnoevropske države, krizo reševala s histeričnim varčevanjem, ki je najgloblje zarezalo prav v proračunska sredstva za izobraževanje, od vrtca do univerze. Politični razred v Sloveniji je bil zmotno prepričan, da je mogoče z najmanj škode največ privarčevati prav pri financiranju izobraževanja.

V letih varčevanja se je med vsemi dejavnostmi v javnem sektorju delež proračunskih sredstev najbolj znižal prav za javno šolstvo, vrednotenje pedagoškega dela v odnosu do primerljivih dejavnosti v javnem sektorju se je sistematično zmanjševalo. To je bil začetek marginalizacije pomena izobraževanja v naši državi, ki se nadaljuje do danes, ko smo tik pred prepadom, za katerega je v celoti odgovorna nerazumna in povsem zgrešena politika preteklih in zdajšnje vlade na področju izobraževanja. Danes, leta 2022, skoraj desetletje in pol po začetku negativnega obrata, je slovensko učiteljstvo med najstarejšimi v Evropi, delež mlajših od trideset let pa med najnižjimi na stari celini. Nabor in število vzgojiteljic in vzgojiteljev ter učiteljic in učiteljev, ki nam jih primanjkuje, se širi in poglablja, hkrati se njihove obremenitve in izgorelost stopnjujejo. Za mlade vzgojiteljski in učiteljski poklic, ki sta nadvse odgovorna in vse bolj zahtevna, karierno pa ne posebej atraktivna, nista več privlačna izbira. Tudi zato, ker je rast povprečne plače v vzgoji in izobraževanju v zadnjih petih letih, od vrtcev do univerze, dvakrat ali celo trikrat nižja kot v drugih delih javnega sektorja, povprečna plača univerzitetno izobraženih učiteljev in učiteljev z opravljenim strokovnim izpitom pa je nižja od povprečne plače vseh zaposlenih v javnem sektorju ter 20 odstotkov nižja od povprečne plače vseh zaposlenih  z univerzitetno izobrazbo v javnem sektorju!

Slovenska politična elita že desetletje in pol uničuje eno od redkih primerjalnih prednosti, ki bi jo Slovenija lahko imela pred drugimi: tj. bolj kakovostno javno šolstvo, ki bi – s predanimi in odgovornimi izobraževalci in ob ustrezni strategiji financiranja – lahko bila ključna primerjalna prednost naše države pred drugimi. Kaj lahko bolj vpliva na izboljšanje splošne kakovosti življenja v naši majhni državi, ki nima nafte, plina ali diamantov, kot odlično izobraženo, dobro usposobljeno prebivalstvo?! Simptomatično je, da na zadnjih štirih državnozborskih volitvah vprašanja pomena in vloge izobraževanja nikoli niso bila resna predvolilna tema, celo nasprotno: izobraževanje je bilo skoraj povsem prezrto. Res je, da kakovostno javno izobraževanje, ki zmanjšuje socialne razlike v družbi in pospešuje promocijo družbeno in kulturno šibkejših, ni poceni. Vendar, ali politika res tako težko razume, da je to mnogo cenejše od slabega izobraževalnega sistema. Ali je res tako težko razumeti, da kakovostno javno izobraževanje s slabo plačanimi strokovnjaki ne more obstati? Ne pristajamo več, vsi mi, zaposleni, od vrtcev do univerze, da je naše delo slabše vrednoteno zgolj zaradi nerazumevanja oblasti, zato, ker nas je v javnem sektorju največ in je mogoče na nas največ prihraniti, ali ker veliko večino vzgojno-izobraževalnega dela požrtvovalno opravijo ženske, naše kolegice, za katere oblasti verjetno cinično predvidevajo, da so bolj potrpežljive kot drugi.

Od aktualne vlade in Državnega zbora v SVIZ pričakujemo, da – dokler ne bo povsem prepozno – končno spregledate, kako usodno zgrešena je politika odrivanja vloge in pomena izobraževanja proti družbenemu robu, ki v naši državi prevladuje že desetletje in pol. Zlasti od aktualne vlade in Državnega zbora si obetamo, da bosta, ob aktivnem sodelovanju učiteljstva, izpeljala strateški obrat ter vzgoji in izobraževanju, od vrtcev do univerz, dodelila osrednje mesto pri načrtovanju prihodnjega razvoja naše države.

Z lepimi pozdravi,
 

Jelka Velički, predsednica Glavnega odbora SVIZ

Branimir Štrukelj, glavni tajnik SVIZ