Upokojeni članice in člani v prestolnici
Rožnik, kako lepo slovensko ime za mesec junij! To je mesec, v katerem Sekcija upokojenih članic in članov SVIZ izpelje letno srečanje za nekdaj zaposlene v vzgoji, izobraževanju, znanosti in kulturi. Tokratno druženje, osmo po vrsti, je s pokroviteljstvom GO SVIZ in ob sodelovanju predsedstva sekcije organiziral območni odbor SVIZ Ljubljane in okolice. Skupaj kar 260 upokojenih članic in članov se je tokrat zbralo v »najlepšem mestu na svetu«, kot ga imenuje njegov župan, ob vznožju Rožnika, na robu Tivolija pri Cekinovem gradu.
»Pred baročnim gradom, v katerem je Muzej novejše zgodovine Slovenije, so nas pričakali organizatorji: Magdalena Mustar Pečjak in Avguština Zupančič, predsednica in sekretarka ljubljanskega območja, ter pomočnik glavnega tajnika Marjan Gojkovič. Po okrepčilu sta nas pozdravila še župan Zoran Janković in glavni tajnik SVIZ Branimir Štrukelj. Slednjega smo se še posebej razveselili in mu pozorno prisluhnili. S kulturnim programom pa so nas prijetno presenetili. Navdušil nas je gospod Matko Zdešar, ki nam je predstavil mojstra slovenske besede, Ivana Cankarja, na poseben način. Zbrane je nagovorila tudi predsednica sekcije upokojenih članov SVIZ Jožica Unetič in poudarila: 'Vsako leto znova se veselim tega srečanja, saj prihajam med ljudi z veliko življenjskimi izkušnjami, ki razumejo, kaj je za družbo in posameznika dobro, katere so tiste prave vrednote, ki nam vsem lepšajo in bogatijo življenje; med ljudi z modrostjo, ki jo prinašajo zrela, zlata dostojno preživeta leta, za katera pa smo morali v največji meri poskrbeti sami. Država je namreč do nas upokojencev vse manj prijazna, mnogo je upokojencev, tudi iz naših vrst, na robu preživetja.' Kako domače so zvenele te besede, a opustimo danes mračne misli in se prepustimo veselemu druženju.
Razdeljene v več skupin, so nas prijazni vodiči sprehodili od Cekinovega gradu do dela Ljubljane, ki je vsem najbolje poznan. Hkrati pa je bila to tudi pot po zgodovini, od pradavnine, časa Emone, srednjega veka, do današnjih dni. To je bila tudi pot spoznavanja treh arhitektov, Maksa Fabianija, učitelja Jožeta Plečnika ter njegovega učenca Edvarda Ravnikarja. S svojim delom so zaznamovali mesto. Mesto pa smo spoznali še z druge perspektive, ponudila nam jo je vožnja z ladjico. Srečanje smo sklenili s poznim kosilom v gostišču Livada. Za slovo pa nam je zapel še učiteljski pevski zbor. Njihovo ubrano petje se nas je dotaknilo. Uho bi kar poslušalo, poslušalo in poslušalo,« je zapisala naša upokojena članica z Območnega odbora SVIZ Novo mesto Andreja Grom.
Da spomin na osmo srečanje, ki je potekalo v Cankarjevem letu, ne bi prehitro zbledel, so organizatorji pripravili članicam in članom sekcije upokojenih članov lepo priložnostno darilce – vrhniški spominek, tj. drobno knjižico s črtico Ivana Cankarja in svinčnik z napisom, da ne bodo pozabili, kdo je bil mojster slovenske besede.
