Vključevanje otrok priseljencev

Slovenski vzgojno-izobraževalni sistem se v zadnjem desetletju sooča z izrazitimi spremembami, povezanimi tudi s povečevanjem števila otrok priseljencev ter vse večjo jezikovno in kulturno raznolikostjo v vrtcih in šolah. Raziskava Vključevanje in delo z otroki priseljenci v vrtcih in šolah v Sloveniji: analiza stanja (2025) prinaša podatke, kako se sistem na te spremembe odziva v praksi, izpostavljeni pa so tudi ključni izzivi in prilagoditve, ki bi jih bilo nujno vpeljati na sistemski ravni.

 

Raziskava je bila izvedena v letih 2024 in 2025, in sicer v kombinaciji kvantitativnega in kvalitativnega raziskovalnega pristopa. V kvantitativni del je bilo vključenih 519 vrtcev, osnovnih in srednjih šol, kar predstavlja več kot polovico vseh vzgojno-izobraževalnih zavodov v Sloveniji. Zajeti so bili vrtci (40 %), osnovne šole (55 %) in srednje šole (56 %) iz vseh statističnih regij. Podatki so bili zbrani z anonimnim anketnim vprašalnikom in z uporabo administrativnih podatkov Ministrstva za vzgojo in izobraževanje. Kvalitativni del raziskave je potekal v dvanajstih izbranih vrtcih in šolah, predvsem v okoljih, kjer je delež otrok priseljencev višji. V fokusnih skupinah so sodelovali vodstveni delavci, svetovalne službe in pedagoški delavci, ki so osvetlili konkretne izkušnje iz vsakodnevne prakse.

Končno raziskovalno poročilo z naslovom Vključevanje in delo z otroki priseljenci v vrtcih in šolah v Sloveniji: analiza stanja je nastalo leta 2025 v okviru projekta Vključevanje in delo z otroki priseljenci v vrtcih in šolah v Sloveniji: analiza stanja, ki ga je izvedel ZRC SAZU, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije, financiralo pa Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje Republike Slovenije v okviru projekta Analitsko središče, sofinanciranega s strani Republike Slovenije, Ministrstva za vzgojo in izobraževanje, in Evropske unije – NextGenerationEU. Raziskava je potekala v obdobju od 24. oktobra 2024 do 31. avgusta 2025. Vodja raziskave in urednica končnega raziskovalnega poročila je doc. dr. Marijanca Ajša Vižintin. Avtorice in avtor poročila so doc. dr. Marijanca Ajša Vižintin, izr. prof. dr. Mirjam Milharčič Hladnik, doc. dr. Maja Gostič, izr. prof. dr. Jure Gombač in prof. dr. Marina Lukšič Hacin.

Vse več otrok priseljencev v slovenskih vrtcih in šolah

Raziskava potrjuje, da se je delež otrok priseljencev v slovenskem vzgojno-izobraževalnem sistemu v zadnjih desetih letih skoraj podvojil. V vrtcih se je delež povečal s 4,2 % v šolskem letu 2016/2017 na 10,8 % v letu 2025/2026, v osnovnih šolah s 4,3 % na 9,8 %, v srednjih šolah pa s 5,3 % na 7,2 %. Ob tem se hkrati povečuje tudi raznolikost jezikovnih okolij, iz katerih prihajajo otroci; vse več otrok je iz neslovanskih jezikovnih okolij.

Pomemben podatek, na katerega opozarja raziskava, je, da 83 % 15-letnikov priseljencev doma ne uporablja učnega jezika, tj. ne govori slovensko. Mednarodne raziskave, kot je PISA, hkrati kažejo, da razlike v učnih dosežkih niso posledica migracijskega ozadja samega, temveč so predvsem povezane z znanjem učnega jezika in socialno-ekonomskim položajem otrok. To pomeni, da ima sistem, v okviru katerega je vzpostavljena ustrezna podpora, pomembno vlogo pri zmanjševanju neenakosti.

Učenje slovenščine kot temelj vključevanja

Ena ključnih ugotovitev raziskave je, da je učenje slovenščine kot učnega jezika temeljni pogoj za uspešno vključevanje otrok priseljencev v vzgojno-izobraževalni proces. Kljub temu učenje slovenščine v vrtcih ni sistemsko urejeno, v osnovnih in zlasti srednjih šolah pa se začetni pouk slovenščine oziroma intenzivni tečaji pogosto izvajajo z nezadostnim številom ur, včasih izven rednega pouka ali kot dodatna obremenitev pedagoških delavcev. Raziskava opozarja, da takšna ureditev vodi v neenake pogoje za otroke in v preobremenjenost zaposlenih, hkrati pa zmanjšuje učinkovitost jezikovne podpore. Avtorice in avtor poudarjajo, da mora biti učenje slovenščine razumljeno kot sestavni del izobraževalnega procesa in ne kot dodatna ali obrobna dejavnost.

Zakaj so potrebne sistemske in normativne spremembe

Na podlagi zbranih podatkov raziskava jasno pokaže, da trenutni model vključevanja otrok priseljencev temelji predvsem na projektih, lokalnih pobudah in osebni zavzetosti posameznih strokovnih delavcev. Čeprav so se v praksi razvile številne dobre rešitve, te brez sistemske podpore ne morejo postati splošni standard.

Vključevanje otrok priseljencev ni zgolj vprašanje prilagajanja posameznih zavodov, temveč temeljno vprašanje kakovosti, pravičnosti in družbene vloge vzgojno-izobraževalnega sistema.

Med ključnimi predlogi sprememb so sistemska ureditev učenja slovenščine že v vrtcih, jasna umestitev začetnega pouka slovenščine v redni delovni proces v osnovnih in srednjih šolah ter uvedba koordinatorja oziroma koordinatorke vključevanja na ravni zavoda. Poudarjena je tudi potreba po jasnejših smernicah za prilagojeno preverjanje in ocenjevanje znanja ter po obveznem usposabljanju vseh pedagoških delavcev za delo v jezikovno in kulturno raznolikih okoljih.

V sklepnem delu raziskovalnega poročila je poudarjeno, da vključevanje otrok priseljencev ni začasen izziv, temveč trajna značilnost sodobnega šolstva. Uspešno vključevanje je tesno povezano s kakovostjo vzgojno-izobraževalnega sistema kot celote ter z njegovo sposobnostjo zagotavljanja enakih možnosti za vse otroke.

Avtorice in avtor dokumenta opozarjajo, da ima Slovenija na omenjenem področju že veliko znanja in izkušenj, vendar so za stabilno, normativno urejeno in ustrezno podprto vključevanje otrok priseljencev v vrtce in šole nujne politična podpora in sistemske spremembe.