Vladu v spomin in slovo

V teh zadnjih julijskih dneh se v SVIZ žalostni poslavljamo od našega dolgoletnega sindikalnega kolega, sodelavca in prijatelja Vladimirja Tkalca.

Spomini nate, dragi Vlado, nas kar sami ponesejo v razburkano obdobje konca 80. let prejšnjega stoletja, ko so življenje v Sloveniji zaznamovale zahtevne gospodarske razmere in posledično poslabševanje položaja zaposlenih. V tedanji strukturi sindikatov so se vrstile kritike o neučinkovitem varstvu pravic delavcev in zahteve po večji samostojnosti takratnega Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti, ki je bil del Zveze sindikatov Slovenije. S somišljeniki ste se združili v prizadevanjih, da bi se sindikat zaposlenih v šolstvu okrepil kot samostojen sindikat, predvsem kot sindikat, ki pripada članicam in članom in ki ni le del nadrejene strukture.

 

 

 

 

 

 

 

In od tu naprej se je tudi po zaslugi tvojega poguma, izjemne predanosti sindikalizmu, odločnosti in vztrajnosti začela zarisovati uspešna pot našega samostojnega skupnega sindikata – Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ). V zgodovini le-tega boš za vedno ostal zapisan kot njegov prvi glavni tajnik. Vsi, ki smo imeli čast pod tvojim vodstvom premagovati številne zahtevne izzive ter smo s tabo sodelovali tudi, ko si prevzel funkcijo generalnega sekretarja Konfederacije sindikatov javnega sektorja, katere član je SVIZ, pa se te bomo za vedno spominjali tudi po tvojem občutku za sočloveka, iskrivosti, hudomušnosti, sočutnosti in pripravljenosti pomagati. Vlado, pogrešali te bomo. Hvala, da si bil naš sodelavec in prijatelj!

Tvoji SVIZ-ovci