Zakaj bi s pogajanji morali nadaljevati

"Najprej bi bilo treba jasno povedati, da ne gre za nekakšno zviševanje plač, ampak za usklajevanje višine teh z naraščajočimi cenami življenjskih stroškov. Brez usklajevanja bodo plače realno nižje, to pa pomeni določeno tveganje za področje VIZ. Hkrati bi bilo nujno izpostaviti, da so že znotraj VIZ velike razlike v višini plače. Najnižji plačni razredi so že sedaj neprivlačni za nove delavce, z znižanjem vrednosti prejemkov bo izpad še večji: to bi namreč pripeljalo do tega, da bo motivacija za učiteljski poklic še manjša, v nekih segmentih pa bo pripeljalo do prekarizacije (še posebno v plačni skupini J).

Solidarnostni prispevki bi morali biti ločeni od pogajanj o plačah. Država mora skrbeti tudi za pravično porazdelitev bremen: v družbi, ki sledi načeloma pravičnosti in egalitarnosti, morajo biti prispevki določeni progresivno – tisti z več morajo tudi prispevati več. Neoliberalni kapitalizem sicer deluje drugače: bogati pobirajo dobičke, srednji in nižji razredi plačujejo krize in rešujejo položaj, ki nastane ob katastrofah, ki jih povzroča kapitalizem. Namesto da vlada zamrzuje pogajanja, s čimer se odlaga možnost, da bi se zadeve glede plačnih sistemov v šolstvu končno začele urejati (kar dolgoročno pomeni negativni vpliv na kakovost javnega šolstva), bi morala vložiti več energije za to, kar sedaj sramežljivo napoveduje s posegi v dobičke bank. Takšno politiko bi morala država nadaljevati in ukrepe še razširiti in okrepiti (končno obdavčiti kapital, dividende, rente, kjer so profiti najvišji, nastajajo pa z 'oplajanjem kapitala', za kar njegovim lastnikom ni treba migniti niti s prstom).

Sindikat, ki bi opravljal svojo nalogo (boj za delavske pravice), bi odločno zavrnil moralistični diskurz, ki delavce izsiljuje, da se odpovedujejo boju za svoje pravice v imenu družbene solidarnosti (kdor tukaj vztraja, je že vnaprej obsojen na to, da bo izpadel nemoralen: »Kako se lahko pogajate za plače v teh časih!«). Sindikati bi morali zavrniti perverzno igro, kjer država uporablja karto družbene solidarnosti kot sredstvo za to, da bi delavci popustili v boju za svoje pravice. Trkanje na vest delavcev v imenu solidarnosti vladajoči uporabljajo kot sredstvo za uveljavljanje lastnih interesov, delavci pa so stisnjeni v kot, saj jih stiskajo z ultimativnim argumentom, proti kateremu se ne da nastopiti, ne da bi pri tem tvegali izgubo moralne dignitete.

Sindikat bi moral vztrajati pri tem, da ne gre za alternativo med pogajanji in solidarnostjo, hkrati pa opozoriti, da ne gre zgolj za boj za plače. Tako kot že večkrat v preteklosti so bili delavski boji za dostojno plačilo in pravično obravnavo vselej širše zasnovani: gre za boj za ohranjanje javnega šolstva, ki pač za svoje delovanje potrebuje dovolj solidno materialno osnovo. Sindikat mora vztrajati tudi pri tem, da gre v prvi vrsti za politično temo in vprašanje dolžnosti države, da skrbi za pravično porazdelitev dobrin in premoženja – ne pa za vprašanje moralnosti posameznikov in njihove humanosti. Učinek odpovedi sindikalnega zavzemanja za ureditev plačnih nesorazmerij ne bo v ničemer prispeval k boljšemu položaju tistih, ki so jih je povodenj najbolj prizadela: zgolj omogočil bo, da se bo perverzna igra razdeljevanja dobičkov še nadaljevala, v tej igri pa so pravila že vnaprej napisana v prid privilegiranim, ki tudi v času po nedavni katastrofi še naprej brezsramno živijo po načelu 'vse za nas in nič za ostale'."

Članice in člani sindikata SVIZ Gimnazije Bežigrad Ljubljana