Ljubljana, 18. 3. 2024

Zdaj sem učiteljica

 

V nadaljevanju delimo zapis naše članice, ki se je po letih dela v gospodarstvu zaposlila v šoli in tako uresničila svojo željo biti učiteljica …  

»Sem učiteljica, pa vendar, to ni edino, kar me označuje. Sem žena, sem mama, sem sestra, sem teta, sem prijateljica ... Sem učiteljica. Kot majhna deklica sem sanjala te sanje, biti učiteljica. Starši so mi kupili plastičen piano, da sem lahko navidezne otroke poučevala glasbo, imela sem tablo in kredo ter vsak dan vadila vlogo učiteljice.

Prihajam s Štajerske in po končani srednji šoli o študiju v Ljubljani nisem razmišljala, saj sem imela težko bolno mamo in očeta, ki je z delavsko plačo sam preživljal štiričlansko družino. Kljub temu da država omogoča republiške štipendije, dodatnega bremena za stroške bivanja v Ljubljani staršem nisem želela naložiti. Izbrala sem študij v Mariboru, ki ni bil toliko oddaljen od domačega kraja in ki bi mi prinesel službo v prosveti. Vsa leta študija sem redno opravljala izpitne obveznosti in hkrati tudi študentsko delo. Po končanih izpitih so me redno zaposlili v eni izmed prodajaln, kjer sem poprej delala med študijem, in me zatem kmalu premestili na delovno mesto v upravi podjetja.

Tokrat službe v šolstvu ni bilo težko dobiti, učiteljev primanjkuje povsod

Ko sem napisala diplomsko nalogo in jo uspešno zagovarjala, sem verjela vase, verjela v svoje sanje in – najpomembneje – starši so verjeli vame. Naivno in pogumno sem dala odpoved v uspešnem slovenskem podjetju. Študij sem končala v času, ko je bilo za celotno Slovenijo razpisanih točno določeno število mest pripravništev, ki so ti pozneje obljubljala delovno mesto. Spomnim se, da je to bilo približno 160 mest za celotno Slovenijo, 120 za zahodni del in 40 za vzhodni del Slovenije. Teh štirideset mest je bilo namenjenih tistim, ki so po večini imeli sorodstveno ali kakšno drugo vez z nekom v določeni šoli ali na občini. Poslala sem ogromno prošenj za delo na različne šole, mnogo ponudb za delo na šoli, a službe v šoli nisem dobila. Zaposlila sem se v gospodarstvu, več let nabirala izkušnje in pridobila tudi dokaj ugledno funkcijo v podjetju. Vsled nekaj prelomnih življenjskih dogodkov sem čutila, da potrebujem korenito življenjsko spremembo. Nekaj mesecev je minilo, preden sem lastni želji, ki je tlela v meni, tudi ugodila. Lani sem na pobudo prijateljice poslala prošnjo na eno izmed slovenskih šol v domačem kraju in delo tudi dobila. Tokrat službe v šolstvu ni bilo težko dobiti. Učiteljev primanjkuje povsod. In v nasprotju z obdobjem izpred nekaj let šole učitelje iščejo, želijo si dobrih oseb v kolektivu, teh pa ne dobijo zlahka, saj se je večina preusmerila v poklice, kjer zaslužijo (smo zaslužili) nekaj sto evrov več.

Zdaj sem učiteljica. Glede na to, da sem v prejšnji službi vodila sestanke, mi ni bilo tuje govoriti. Prva dva meseca v šoli sem imela osušene in vnete ustnice, ko sem ugotovila, da zaužijem premalo vode in da je treba ustnice redno mazati z vazelinom. Po polovici leta, odkar poučujem v šoli, ugotavljam, da včasih prvi kozarec vode popijem, ko se vrnem domov, saj med odmori poskrbim za uporabo toalete, uredim najnujnejše, vzamem prave učbenike in že hitim k naslednji uri. Vsako nedeljo namenim šoli, moji majhni otroci pa medtem kričijo po pozornosti. Torej, če vsako nedeljo, namenjeno šoli, seštejem, pravzaprav enotedenskih počitnic med letom nimam. Navadila sem se, da si moram v razredu nadeti masko, masko prevare, da me otroci spoštujejo, da se, ko jih opominjaš, kregaš, ne smejijo, ne jezikajo in sledijo, kolikor to pač zmorejo. Vsi delamo za denar. Nenazadnje je denar vir preživetja. Ne živim zato, da lahko delam. Delam zato, da lahko živim.

Za menoj je slabih deset let delovnih izkušenj v gospodarstvu, zato so nam državni organi obljubili, da bo moja plača nekoliko višja, kot bi bila, če bi začela v šolstvu delati na samem začetku. Torej, moja plača je nižja, kot sem jo imela prej v gospodarstvu in znaša 1.201,11 evra neto. In v ta znesek moram všteti tudi izvajanje učne individualne pomoči in razredniško delo, ki prinese ogromno dodatnih obremenitev. Opravljam 120-odstotno obveznost. Ko pogledam svoje mlade sodelavke v zbornici, so utrujene, zdi se mi, da hitijo, žalostne, ker imajo nizke plače, in tako jaz razočarane, da smo plačane slabše, kot če bi delale v trgovini. Torej, nekdo, ki je pravkar zaključil šolanje in uspešno opravi razgovor ter dobi delo v šolstvu, prejme 1.111,93 evra. Morda pa učiteljski poklic le ni tako spoštovan in občudovanja vreden, kot je bil v preteklosti. Ko se pripeljem na parkirišče šole, ugotovim, da učitelji ne vozijo avtomobilov prestižnih znamk in da imajo naši dijaki boljše avtomobile kot mi sami. Ko preverim obračun plače, je pri postavki individualne učne pomoči zapisano 7,20 evra. Zdaj so izvajanje učne pomoči ovrednotili nekoliko višje. Prijateljica nudi inštrukcije tujega jezika in mi pove, da ene šolske ure učne pomoči za manj kot 30 evrov ne izvaja.

Kdo premore toliko poguma, da v današnjih časih stopi v čevlje učitelja?

Ali ste učitelji res tako skromni in ponižni? Ali sem zdaj ena izmed vas? Ponižna. Vendar moram spregovoriti. Narobe je. Zdi se mi, da sem ena izmed redkih oseb, ki je v današnjih časih prestopila v čevlje učitelja. Delo ni lahko, pa vendar me to delo razveseljuje. To življenjsko spremembo sem potrebovala. Kdo premore toliko poguma, da v današnjih časih stopi v čevlje učitelja? Ko snamem rožnata očala, ugotovim, da svet ni rožnat, da moj dohodek v šolstvu ni rožnat, da iz ust staršev ne letijo rožice. Ko snamem rožnata očala, vidim, da so otroci še vedno otroci, da nas potrebujejo, da potrebujejo pravila, da potrebujejo lepo in toplo besedo, da smo učitelji za njih tukaj, da verjamemo vanje, verjamemo v njihov uspeh in jih pripravljamo za nekaj veliko bolj pomembnega, kot je šola, pripravljamo jih za življenje. Dokler smo še, dokler še učimo vaše otroke in vztrajamo. Kajti ob skromnih plačah in ob vladi, ki ne prisluhne, da je naše delo prenizko ovrednoteno, smo, še preden smo se sploh dodobra preizkusili v čevljih učitelja, podvomili vase: 'Kjerkoli najdete nekaj izjemnega, boste našli prstne odtise odličnega učitelja.'«

članica Sviza

Komentarji
Trenutno ni komentarjev!
Vaš komentar