Ljubljana, 6. 6. 2016
Življenjske zgodbe pri pouku
V Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) smo v sklopu svojega odbora za enakost 6. junija letos pripravili drugi dogodek na temo vključevanja otrok priseljencev v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem: »Življenjske zgodbe otrok priseljencev in beguncev v vrtcih in šolah«. Da bi pripomogli k ozaveščanju o večkulturni realnosti, prispevali k sodelovanju in odpravljanju apriornih strahov pred priseljenci, prikazali učinkovite vzgojno-izobraževalne prakse ter podprli zaposlene v vrtcih in šolah pri celostnem vključevanju otrok priseljencev v naše vrtce in šole, smo tokrat povabili medse dr. Marijanco Ajšo Vižintin, raziskovalko na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU, ki je z gostjama in gostom, ki so prišli v Slovenijo s Kosova, iz Bosne in Hercegovine in Sirije, spregovorila o njihovih izkušnjah z begunstvom ter o različnih vidikih izobraževanja.
Arbnore Avdylaj, zdaj študentka mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani ter podpredsednica mladinske sekcije in članica upravnega odbora Društva za Združene narode za Slovenijo, ki jo je pot v Slovenijo pripeljala, ker so z družino bežali pred vojno na Kosovu, je poudarila, da je v izhodišču najbolj pomembno, da šola otroku priseljencu zagotovi občutek varnosti in sprejetosti. Tako mu ponudi priložnost, da pokaže svoje potenciale in družbi v prihodnje povrne, kar mu je na njegovi poti prej dala. Arbnore Avdylaj je poudarila, da je bila njena izkušnja s slovensko šolo ter učiteljicami in učitelji odlična, ob tem pa je izpostavila, kako pomembno je, da se o medkulturnosti pri pouku čim več govori.
Simona Lečnik Očko s Študentske organizacije Univerze v Mariboru, ki je svoje življenje v Sloveniji, kamor je prišla zaradi vojne v Bosni in Hercegovini, popisala tudi v knjigi Slovenština in jaz (2013), je navzočim povedala, da je imela sama največ težav pri vključevanju v slovensko šolo in družbo zaradi nepoznavanja jezika, ob slovenščini pa se je morala vzporedno učiti še angleščino in nemščino. Pouk v sedmem razredu, ki ga je obiskovala po prihodu v Slovenijo, je bil zato zanjo zelo zahteven, a so ji učiteljice in učitelji, kar se tiče šolskega dela, precej pomagali. Drugačne izkušnje je, žal, imela s posameznimi sovrstniki in pozneje s profesorico v srednji šoli, a je s svojim pozitivnim pristopom skozi čas uspešno premagala preizkušnje vključevanja v večinsko družbo. Simona Lečnik Očko je izpostavila še, da bi lahko zaposleni v šolah pripomogli k zmanjševanju predsodkov pred priseljenimi učenkami in učenci ter drugimi kulturami tako, da bi bili bolj pozorni tudi na dogajanje na šolskih hodnikih in bi to izrabili za pogovor v razredu.
O svojih izkušnjah s Slovenijo je govoril tudi Vael Hanuna, ki je prišel v našo državo kot študent iz Sirije. V pogovoru z dr. Marijanco Ajšo Vižintin je izpostavil različne vidike dogajanja ob zadnjem begunskem valu, med katerim je v begunskem sprejemnem centru v Dobovi delal kot prevajalec iz arabščine, in tako navzočim ponudil drugačen vpogled v življenjske preizkušnje ljudi, ki so zaradi vojne primorani zapustiti svojo državo, dom, velikokrat tudi družino.
Arbnore Avdylaj, zdaj študentka mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani ter podpredsednica mladinske sekcije in članica upravnega odbora Društva za Združene narode za Slovenijo, ki jo je pot v Slovenijo pripeljala, ker so z družino bežali pred vojno na Kosovu, je poudarila, da je v izhodišču najbolj pomembno, da šola otroku priseljencu zagotovi občutek varnosti in sprejetosti. Tako mu ponudi priložnost, da pokaže svoje potenciale in družbi v prihodnje povrne, kar mu je na njegovi poti prej dala. Arbnore Avdylaj je poudarila, da je bila njena izkušnja s slovensko šolo ter učiteljicami in učitelji odlična, ob tem pa je izpostavila, kako pomembno je, da se o medkulturnosti pri pouku čim več govori.
Simona Lečnik Očko s Študentske organizacije Univerze v Mariboru, ki je svoje življenje v Sloveniji, kamor je prišla zaradi vojne v Bosni in Hercegovini, popisala tudi v knjigi Slovenština in jaz (2013), je navzočim povedala, da je imela sama največ težav pri vključevanju v slovensko šolo in družbo zaradi nepoznavanja jezika, ob slovenščini pa se je morala vzporedno učiti še angleščino in nemščino. Pouk v sedmem razredu, ki ga je obiskovala po prihodu v Slovenijo, je bil zato zanjo zelo zahteven, a so ji učiteljice in učitelji, kar se tiče šolskega dela, precej pomagali. Drugačne izkušnje je, žal, imela s posameznimi sovrstniki in pozneje s profesorico v srednji šoli, a je s svojim pozitivnim pristopom skozi čas uspešno premagala preizkušnje vključevanja v večinsko družbo. Simona Lečnik Očko je izpostavila še, da bi lahko zaposleni v šolah pripomogli k zmanjševanju predsodkov pred priseljenimi učenkami in učenci ter drugimi kulturami tako, da bi bili bolj pozorni tudi na dogajanje na šolskih hodnikih in bi to izrabili za pogovor v razredu.
O svojih izkušnjah s Slovenijo je govoril tudi Vael Hanuna, ki je prišel v našo državo kot študent iz Sirije. V pogovoru z dr. Marijanco Ajšo Vižintin je izpostavil različne vidike dogajanja ob zadnjem begunskem valu, med katerim je v begunskem sprejemnem centru v Dobovi delal kot prevajalec iz arabščine, in tako navzočim ponudil drugačen vpogled v življenjske preizkušnje ljudi, ki so zaradi vojne primorani zapustiti svojo državo, dom, velikokrat tudi družino.
Med knjižnimi deli, ki jih zaposleni v šolah in vrtcih lahko uporabijo pri delu na temo medkulturnosti, so tudi naslednja: Nikoli ne reci, da te je strah; V morju s krokodili; Na begu; In-in; Dvoživke umirajo dvakrat; Žabec in tujec; Niko Nosorog pa že ni pošast.
V sklepnem delu posveta je dr. Marijanca Ajša Vižintin, ki sodeluje pri projektih, ki spodbujajo medkulturni dialog, vključevanje (otrok) priseljencev, razvijajo medkulturno zmožnost vseh prebivalcev ter medkulturno vzgojo in izobraževanje v Sloveniji, raziskuje pa tudi slovensko izseljevanje v Nemčijo ter v Bosno in Hercegovino, z zgledi iz sodobne književnosti predstavila, kako uporabiti literarizirane življenjske izkušnje beguncev pri pouku ter tako prispevati k razvoju medkulturne zmožnosti v vrtcih in šolah. Poudarila je, da to ni le domena učiteljic in učiteljev slovenskega jezika, temveč je mogoče literaturo v ta namen uporabiti tudi pri drugih predmetih, denimo zgodovini, geografiji, etiki. Med naslovi knjižnih del, ki jih zaposleni v šolah in vrtcih lahko uporabijo pri delu z mladimi, je izpostavila naslednje: Nikoli ne reci, da te je strah; V morju s krokodili; Na begu; In-in; Dvoživke umirajo dvakrat; Žabec in tujec; Niko Nosorog pa že ni pošast.